DANES NISEM NIČESAR NAREDILA. To je eden najbolj uničevalnih, nepravičnih in sovražnih stavkov, kar jih je. Pa tolikokrat si ga rečemo. Odločila sem se, da ga v svojem življenju kar se da preoblikujem, preokvirim, omilim. Najlažje je, če ga razsujem na drobne kosce s tem, da ga z mnogimi alinejami potrditve in hvaležnosti pisno ovržem. A včasih nimam pri sebi ničesar za pisati. Treba je v trenutku preobrniti notranji dialog, da me ne sesuje. Potrebovala sem leta, da sem se tega naučila.

Začnem takole:

Seveda, ljubica, saj si …

Nič čudnega, poglej, kaj vse se je zgodilo …

Kako tudi bi glede na to, kako si se počutila …?

Kje pa si bila? Kako si se tam počutila?

Kaj pa si počela? Prepričana sem, da si imela za to dober razlog.

Ali je dneva že konec? Brez česa ne sme miniti? Kaj ti je bistveno? Kaj potrebuješ v tem trenutku?

Mogoče se ti tako zdi, pa vendar razmisli, poglej, kaj se je vse dogajalo? Si prepričana, da nisi pri tem igrala nobene vloge, ničesar dobrega prispevala? Gotovo si …

Zakaj ti je bila ta stranpot (ki jo tako doživljaš) tako pomembna? Kaj te je pritegnilo, da si spremenila, opustila svoje prvotne načrte? Katera tvoja vrednota, potreba se skriva tukaj zadaj?

Kdo je vse to pričakoval od tebe? Če si si naložila to sama, ti je bilo gotovo pomembno to uresničiti. Spomni se, zakaj. Potrpi s seboj.

Ali je bilo to sploh človeško mogoče izvesti?

Ali zmoreš upoštevati svoje človeške meje, ker ti ni uspelo tega in onega?

Morda nisi dosegla velikega cilja. Gotovo pa si naredila vsaj kakšen droben korak, izvedla mini-poskus v tisti smeri.

Današnji dan ti je bil podarjen. Jutri je še en dan. Lahko poskusiš znova.

Kaj si odnesla iz tega dneva? Kaj te je nahranilo?

Kaj ti je lepega nepričakovano stopilo na pot?

Kaj lepega si (so)ustvarila?

Kaj lahko narediš za svež “začetek” (da, tudi ob desetih zvečer) današnjega dne, s tem pa tudi jutrišnjega?


Ustavi, zamrzni trenutek, ko nad tabo udrihne bič neizprosnega notranjega (ali zunanjega) priganjača, ki ti pravi, da nisi ničesar (pametnega, vrednega, vidnega, velikega, …) naredila. Poglej svoje nežno, mehko, ljubeče, zgrbljeno telo pod njim. Kaj bi mu povedala? Kaj bi mu ponudila?


Bodi Veronika vsaj kdaj pa kdaj tudi sama sebi.


©Ana Pavec, marec 2021
——————————————–

Ali kot mama sploh kaj napredujem? Vabim vas na marčevska spletna seminarja S TEBOJ SEM.

http://anapavec.com/ali-kot-mama-sploh-kaj-napredujem/

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.