Zelo rada imam notranje spraševanje. Alenka Rebula v knjigi Blagor ženskam piše: “Vprašanja vodijo v obdelavo odporov in se dotikajo najglobljih omrežij; so zahtevnejša od trditev, a vzpodbujajo naše možgane, da iščejo prepričljive odgovore, ki bodo v mislih vzpostavili nove prehode. Glavna prednost vprašanj je v tem, da se zavemo, kdaj nam je težko najti odgovor, ob tem pa lahko postanemo pozorne na čustvovanje, ki nas zavira.”
To mi je odprlo povsem nov pogled na vprašanja. Raje jih izbiram. Raje si jih postavljam. Raje nanje odgovarjam. Predvsem pa sem ob njih bolj sproščena.
Tega ne vidim več kot ocenjujoče, strašno (šolsko) spraševanje. Postalo je opraševanje, ustvarjalno oplajanje.