NOVIČKE S TEBOJ SEM

Mamine lekcije

O, moja prenekatera zanimanja

dsc_5416Spomnim se nekega vikenda v študijskih letih, ko sem se pripeljala domov iz Ljubljane in mami oznanila, da sem se vpisala v orgelsko šolo.

Vsa zaprepadena me je pogledala in rekla: “Joj, ali boš ti kdaj znala delati samo eno stvar naenkrat?”

Lahko sem jo razumela v skrbi, da ne bom zmogla bremena, ki sem si ga naložila: zahtevnega študija prevajalstva, živahnega družbenega življenja, sedaj pa še vadbe in obiskovanja ur instrumenta.

A nisem si mogla pomagati: ukvarjanje z glasbo se je dotlej tako vsidralo v moje življenje, da sem pogrešala razmigovanje prstov, poglabljanje v note in prijetno vznemirjenje pred nastopom, ko napneš vse moči za čim boljšo izvedbo. Prav tako so mi orgle s svojimi manuali in pedali dajale dodaten izziv v primerjavi s klavirjem.

Scena se mi zdaj ponovi vsakič, ko se z vsem navdušenjem vržem v nov projekt, ki me priteguje. Vsakokrat naletim na dvomljivce, ki se bojijo zame, za moj čas, za moje zmožnosti.

Prepoznavam, da ne razumejo ključne stvari: raznolikost mojih zanimanj me napolnjuje, vsakokratna dejavnost me nahrani in osveži, da se lahko lotim druge, ena od druge se napajajo in me poživljajo.

V tej želji po spontanosti, živahnosti se skušam sprejemati tudi sama. Življenje z otroki je že samo po sebi naporno. Kadar mi nad glavo visi kakšen rok, se bojim zase. A slej ko prej sprevidim, da je ravno to tisto, kar pogrešam in potrebujem.

Kje ti potrebuješ dovoljenje, da si takšna, kot si? Da živiš v skladu s svojo naravo?

Nahrani medvedko v sebi

brave_4Risanke v sebi skrivajo veliko naukov. Pred kratkim sem si z otroki pogledala risani film Pogum, v katerem se Meridina mama v kontekstu spora s hčerko spremeni v medvedko.

Odtlej ima veliko težavo – ta narava ji ne omogoča biti olikana in zadržana, kot je bila rada vse do tega trenutka, ta podoba jo spravi v življenjsko nevarnost v odnosu do moža, prav tako pa hčerki ne more pomagati drugače, kot s svojo borbenostjo in lakotnostjo.

Kako dolgo je potrebovala, da si je končno priznala, da ji hrana močno tekne in da ji je težko zadrževati se.

Vsi glasovi, ki jih je spravila iz sebe, so bili rjovenje.

Kako težko je sprejela, da je pokrita s kožuhom in se ji ni treba skrivati.

Po drugi strani pa je hčerko z lahkoto varovala, saj je to v medvedji krvi – zaščitništvo in boj, kadar je ta potreben. Ko je bila medvedka, je z vsemi močmi branila hčerko in preživetje njunega odnosa.

Včasih moramo ugotoviti, da smo popolnoma spremenili identiteto v nekaj, kar nam sprva ni všeč in se nam zdi nesprejemljivo, da slednjič odkrijemo, koliko pozitivnih lastnosti ima ta naš vzgib, narava oziroma da si sploh dovolimo izražati ta del svoje osebnosti.

Pomembno je, da hranimo medvedko v sebi, še preden je ta v nas tako izstradana, da uničuje odnose z bližnjimi in jim ne pusti dihati, saj tega ne dovoli niti sebi.

Vztrajnost malo bolj natančno

Kdor me je že srečal v kuhinji, ve, da ne maram preveč mukotrpnih gospodinjskih opravil. Trepetam pred nekaterimi letnimi časi, ki prinašajo obilico dobrot, ki jih sicer zelo cenim, vendar pa zahtevajo od mene, da jih ure in ure “predelujem”.

Kdor me je že srečal v pralnici, ve, da ne maram preveč mukotrpnih gospodinjskih opravil. Trepetam pred nekaterimi letnimi časi, ki prinašajo vremenske spremembe, ki mi sicer zelo pašejo, vendar pa zahtevajo od mene, da se ure in ure ukvarjam s cunjami.

Kdor me je že srečal za računalnikom, morda ne ve, da ne maram preveč mukotrpnih dolgotrajnih opravil. Trepetam pred nekaterimi roki, ki prinašajo zaslužek, ki mi sicer zelo prav pride, vendar pa zahteva od mene, da se ure in ure ukvarjam s tipkovnico in miško.

A kljub temu ves ta čas zelo dobro vem, da sem to hotela, da to hočem in da bom to počela, pa čeprav mi je težko.

To vem, ko leti iz češenj peška za peško, ko zapiram za zamrzovalno skrinjo vrečko za vrečko, ko režem stročjemu fižolu repek za repkom.

To vem,  ko jemljem v roke cunjo za cunjo, prepogibam hlačnice in rokave ter jih razvrščam na vedno višje manjše kupe, da slednjič največjega razmršenega zmanjka.

To vem, ko prevajam stran za stranjo, pišem znak za znakom, pošiljam sporočilo za sporočilom.

Slednjič se pregrizem skozi. Ure so minile in jaz vem, da sem opravila.

Do naslednjič.

Dorasla vlogi

Exif_JPEG_420

Nekajkrat v tem letu sem začutila, kako mi je vzelo sapo, ko sem se znašla v vlogi, za katero sem se zavedala, da je zelo zahtevna, polna odgovornosti, potenciala tako za rast kot za padec. A sem globoko vdihnila in naslednji trenutek stopila v izziv, ki mi je prišel na pot.

Z leti, z izkušnjami, z delom dobesedno dorastemo za to, kar  življenje trenutno terja od nas. Včasih je to še vedno boleče in nelagodno, pa kljub temu zmoremo; in še več, pri tem mogočno vplivamo na druge.

Narava dragocenih stvari

Učim se naporne veščine spremljanja svojega reproduktivnega cikla glede na znake plodnosti po metodi Fertility Care. Po iskrenem pogovoru s svetovalko, kako mi gre, ki je vključeval tudi solze, sva modrovali o tem, kako se pri stvareh, ki so nam pomembne, ne sprašujemo, ali so lahke, ampak ali so vredne.

Po izkušnjah namreč nobena reč v življenju, ki je dragocena, ni lahka.

Plesna revolucija v kuhinji

qcard_brene_lssn5_laughter_song_480x480Enega od mojih sinov še posebej težko zbezam iz njegove lupine, kadar se zavleče vanjo zaradi užaljenosti, občutkov izrinjenosti, odvečnosti, ljubosumja in drugih bolečih čustev. Velikokrat zavrne moje poskuse približevanja, če ni zares razpoložen.

Tako sem bila nemalo presenečena, ko sem nenadejano našla recept za dobro voljo.  Za sobotno pospravljanje sem zavrtela glasbo (na Youtubu sem za iskalno besede napisala “house cleaning music” :D), nato pa ga namesto, da bi začela težiti po svoji stari zoprni navadi in ga priganjati k delu, prijela za roke in ga v ritmu poskočne pesmi zavrtela po njegovi sobi. Smehljaj na njegovih ustih, ki ga ni mogel skriti, mi je prinesel toliko veselja kot kakšen nasmešek iz njegovih prvih mesecev življenja :).

Brene Brown pravi, da ve, da je v njeni družini nekaj narobe, ko v njihovi kuhinji že nekaj časa ni nihče zaplesal. To je zares preprost ključ do veselja v dnevu. Plešemo lahko tudi, ko smo same.  In vabilu na ples se je zelo težko upreti.

Žepi preteklosti

dsc_4776zmanjsanaDolgo sem, ko sem rojevala otroke, imela odpor do tega, da bi se pretirano poglabljala v preteklost. Tudi ko smo se selili, sem le površno pregledala škatle s starimi rečmi in jih  spravila direktno na podstrešje.

Hecno se mi zdi, da je zdaj, ko sem malo bolj pripravljena na to, da se spuščam v pretekla obdobja, že celo tista doba, ko sta bila malčka najstarejša otroka, davno mimo in vsi predmeti iz tistega časa le spominki.

Po drugi strani pa si lahko vsak trenutek tudi iz daljne preteklosti živo prikličem pred oči in se mi zdi, kot da se je zgodil na včerajšnji dan.

Rada z otroki delim zgodbe iz svojega otroštva, odraščanja in še posebej iz obdobja, ko sva se z možem spoznavala in ko otrok še ni bilo. V njihovih začudenih očeh vidim, kako si to težko predstavljajo, obenem pa se jim usidra globoko v dušo spoznanje, da nas povezuje nevidna nit življenja, ki nas vse presega.

Klic iz tesnobe

Vozim. Luči nasproti vozečih me slepijo. Na zadnjem sedežu imam sina, ki toži zaradi bolečine. Pri zdravniku se je izkazalo, da ni hujšega. Kljub temu mi ni bilo žal poti, saj sem dobila potrditev za svojo “diagnozo” njegove roke in končno sem uredila kartoteke starejših otrok. V olajšanje mi je bilo, da se ne bo ponovila zgodba z mavcem izpred poletja. A vseeno mi je šlo popoldne. Edini dan v tednu, ko nimamo popoldanskih obveznosti in bi jih lahko preživeli umirjeno, vsi skupaj.

Ko sem otroke pobirala v vrtcu in šoli, sem s pogledom ujela čudovite zasnežene vrhove v soncu. Še jata ptic je pravkar letela mimo. To bi bila pravljična fotografija. In pravljični sprehod. A na štedilniku mi je vrel krompir, kosilo je bilo še povsem nedokončano, sin je jokal zaradi padca pri košarki, iz avta smo pobirali jakne, torbe. Vedela sem, da bo, ko bom naslednjič pomislila na gore, že trda tema.

Mož se je zgoraj v delovni sobi dolgo pogovarjal po telefonu in se nam pridružil šele, ko je bilo kosilo že na mizi. Tako nisem mogla nobene od novic deliti z njim prej in si olajšati čustveno breme, ki se mi zgrne na ramena vsak dan, ko pridejo otroci domov.

Starejši sin se je takoj lotil naloge. Ves čas mi je postavljal vprašanja in mi kazal svoje delo. Plezajočo hčerko sem morala vsakih nekaj sekund znova in znova postaviti z mize na tla, da ga ni motila. Najmlajši sin je na vsak način zahteval pozornost, najprej me je vlekel za jopico, ko sem dojila hčerko, nato pa je med kuhanjem ves čas plezal na pult in segal z rokami v testo za polpete. Sina z bolečo roko je zanimalo, kaj se bo dogajalo pri zdravniku in ali bo naslednji dan lahko šel na nogomet z novimi supergami. Najstarejši si kljub temu, da je bil doma že vse popoldne, ni pripravil torbe za naslednji dan. Taval je po hiši in vidno potrt iskal nekaj, s čimer bi se skrajšal čas. Ni mu bilo všeč, da bom jaz tista, ki bom peljala njegovega brata k zdravniku.

Med vožnjo nazaj domov sem se skušala pomiriti, se osredotočiti na kaj, kar bi me razvedrilo, mi vlilo upanje. A tesnoba se je le kopičila, mi stiskala želodec.

Pomislila sem, koga bi lahko v tistem trenutku sploh poklicala. Mamo? Da ji potožim, kako mi je včasih težko s petimi otroki? Z vsemi projekti, ki sem si jih zadala? Kaj mi bo rekla?

Prijateljice, ki se mučijo vsaka sama s svojim napornim popoldnevom?

Najhuje mi je bilo, ko sem pomislila, kaj bi tistemu na drugi strani telefona sploh rekla? Da se slabo počutim? Da ne vem, kaj mi je? Da me je včasih, res samo včasih strah za prihodnost, zase?

Zdi se mi, da je to bolezen današnjega časa. Nedefiniranost nečesa temnega, kar oklepa srce. Zaradi bitke s časom, razosebljenih odnosov, bombardiranja novic.

Sploh ni treba, da je stalno. Že takrat, ko se pojavi, je dovolj, da zmrznemo od strahu. Hip za tem pa nas preplavi sram, da se nam to dogaja, da ne znamo, zmoremo.

Koga ti pokličeš, ko ti je hudo in še sama ne znaš opredeliti svojih temnih občutkov?

 

Ugrabljena glava

Večkrat sem že prebrala nasvet, da v prid pristnemu življenju naj gledanje elektronske pošte in brskanje po socialnih omrežjih ne bo prva stvar, ki jo zjutraj naredimo.

Kljub zavedanju, kako zelo pomembno je, da zjutraj najprej slišim, začutim sebe, podoživim prejšnji dan, se zazrem skozi okno, grem pod tuš, molim, kaj zapišem, objamem moža in otroke … (dobrih jutranjih navad ne manjka), še prevečkrat podležem skušnjavi in me premaga radovednost, da pogledam, “če je kaj novega”. Kaj novega, dobrega bo v svetu zunaj, če tega v svojem majhnem ne najdem?

Po takih izgubljenih dveh, petih, desetih, tridesetih, šestdesetih minutah se počutim, kot da mi je nekdo ugrabil glavo. Misli se vrtijo v eni in isti krožni smeri ter ne najdejo izvoza, dokler me v tukaj in zdaj običajno ne pokličejo otroci. A rada bi bila tukaj že prej, ne nehote na drugi strani oceana ali pa v prijateljičini hiši.

Imaš kakšno dobro strategijo, da se odvrneš od tehnologije, ko ti ta ne koristi?

Hudi časi

Vedno so bili hudi časi. A danes so dobile zame svetopisemske besede “v dneh kralja Heroda” povsem nov pomen.

Vprašanje je, ali bom kljub časom, v katerih živim, dober človek? Pravična? Ustvarjalna? Sočutna?

To ni odvisno ne od politikov, ne od vojn, samo od mene.