Pred rojstvom drugorojenca staršema bližnji in daljni pogosto žugajo: “O, kaj pa bo zdaj, ko vaš otrok ne bo več edinec, zdaj pa ne bo več v središču pozornosti, kako pa bo, ko bo dobil bratca ali sestrico?”

Takšni komentarji niso prav nič v pomoč, saj krepijo strah in stisko staršev v naši individualistični družbi, kjer vlada prepričanje, da morajo starši vsakemu otroku biti in nuditi vse.

Res smo po rojstvu otroka včasih v težavah, kako uskladiti skrb za potrebe obeh ali vseh sorojencev. Zato bi rada osvetlila nekaj vidikov, ki nam lahko pomagajo videti bogastvo vezi med sorojenci ter dojenčkom in ki se pletejo že prav od najnežnejših začetkov. Janez Pavel II. je rekel, da se naj starši spomnimo, da je gotovo manj škodljivo otroke prikrajšati za kakšno udobje ali materialne dobrine kot pa za prisotnost bratov in sester, ki jim lahko pomagajo rasti v človečnosti in spoznati lepoto življenja v vseh starostnih obdobjih in v vsej raznolikosti.

Starejši otrok je za dojenčka lahko:

1. VARNOST IN VESELJE, KER IMA POZNAN GLAS, OBRAZ IN NAČIN, S KATERIM PRISTOPA K NJEMU

Znano je, da otrok že v nosečnosti sliši in zaznava dražljaje iz okolja, zato so mu bratci in sestrice že od nekdaj bližje kot drugi ljudje, ki so se z materjo redkeje srečevali. Pri novorojenčku sem pogosto opažala, kako je oživel, ko je zaslišal, da se mu približuje starejši brat – oči so se mu zasvetile, zakrilil je z rokami in pobrcal z nogami ter obračal glavo v smer, od koder je prihajal znan glas.

2. NAJBOLJŠI MOBIL

Spomnim se, kako sem se trudila zamotiti svojega prvega otroka na igralni blazini z lokom, s katerega so visele pisane igračke, z raznimi igricami za dojenčke, tako da sem mu navezovala ropotuljice na voziček, nad previjalno podlogo in še kam … Čeprav so nam vse te stvari prišle prav tudi pri naslednjih otrocih, pa se po zanimivosti nikakor niso mogle kosati z opazovanjem starejšega bratca, ki se je motal in igral okrog dojenčka. Ko je starejši sin ugotovil, kako zelo zanimiv je mlajšemu, pa se je igra šele začela …

3. ZGLED ZA UČENJE

Če je bila pri prvem otroku vsaka nova veščina prebijanje ledu, so se drugi, tretji in naslednji otroci učili drug od drugega – pesmic, sestavljanja kock, jesti, uporabljati kahlico in stranišče, zlesti na igralo … Zdaj se pogosto pošalim, da me je strah, koliko znanja je že samo z opazovanjem v enem letu akumulirala naša najmlajša od starejših bratcev. 😉

4. PESTOVALEC

Pomembno je, da otroku, pa čeprav je še majhen, omogočimo, da pestuje novorojenčka. Seveda mu pokažemo, kako, in poskrbimo za varnost in udobje. Pri nas se je močno obneslo, da je za pestovanje in crkljanje gugalni stol postal skoraj obredni prostor. Najprej se je nanj udobno namestil otrok, nato smo mu podložili roke z blazino in šele nato je dobil v naročje novorojenčico. Druga zelo prijetna in prikladna možnost je družinska postelja.

5. SOGOVORNIK

Pogosto se nasmehnem, ko slišim čebljanje med triletnikom in enoletnico, prav tako ob vseh predlogih in pobudah, ki jih imajo starejši bratje zanjo. Tudi če ne razumemo vsebine pogovorov, so si bratje in sestre od vsega začetka dragoceni zaupniki in zarotniki.

6. KRONIST

Zanimiv trenutek se zgodi, ko otroci ugotovijo, da se dojenček in njegove potrebe spreminjajo, prav tako pa njihova skrb zanj – najprej se zdi, da je samo pestovanje, mehkoba, brezčasje, kasneje pa jim že lahko kaj zanimivega pokažejo, še kasneje so jim spodbuda pri gibanju. Opažam, kako se otroci skupaj z mano veselijo novoosvojenih veščin in razvojnih mejnikov pri dojenčku. Pogosto si dogodek ali sosledje dogodkov zapomnijo še bolje kot jaz.

7. ASISTENT PRI PREVIJANJU, HRANJENJU, OBLAČENJU

Moram priznati, da opažam naravne razlike med puncami in fanti pri tem, koliko so pripravljeni sodelovati pri čisto konkretni skrbi za dojenčka. Pri previjanju ob meni ni ravno gneče, a vedno lahko prosim, da mi kaj prinesejo ali pa zamotijo dojenčico na previjalni blazini. Prav tako ne vidim veselja za oblačenje dojenčka, kot je to izrazito pri dekletih, ki pridejo k nam na obisk. Posebej navdušeni pa so bratci za pomoč pri hranjenju.

8. OPAZOVALEC IN VARUH

Otroci imajo dojenčka pogosto še bolj na očeh kot jaz. Opazijo vsako najmanjšo gesto ali pobudo (sicer jo včasih tudi narobe interpretirajo: “Vse mi hoče podreti!”) in to je dragoceno, kadar moram kaj na hitro postoriti. Seveda moramo paziti, da jim ne naložimo prevelike odgovornosti – če vemo, da nas dlje časa ne bo, zagotovimo odraslega varuha. Važna je tudi jasna razlaga – paziti sestrico lahko zanje pomeni nekaj čisto drugega kot zame. To sem ugotovila enkrat, ko sem prosila starejšega sina, da varuje desetmesečno hčerko, pa se je uprl. Menil je, da bo moral zato popolnoma prekiniti svojo igro, jaz pa sem mislila le, da malo pogleda nanjo, ko se je sede igrala sredi trate, jaz pa sem hodila s terase k štedilniku in pripravljala kosilo.

9. ANIMATOR IN SOIGRALEC

To je tudi najpogosteje družbeno prepoznana vloga bratcev in sestric. Kolikokrat sem slišala starše, kako se med seboj tolažijo ob majhni starostni razliki med otroci: “Na začetku je težko, a kako fino je, ko se skupaj zaigrajo …” Včasih me edino zaskrbi, če vidim, da dojenčka spodbujajo pri napačni rabi gibov, če se mi zdi, da bi sestrico radi nosili kot mačka mlade, počeli z njo vse tisto, kar fizioterapevti odsvetujejo, prehitevali v razvoju …

10. OPOMNIK

Starejši otroci so za nas starše lahko tudi koristen opomnik, da se držimo načel, ki smo si jih zastavili. Po eni strani s tem, da ne ponavljamo napak, ki smo jih morda zagrešili pri njih, po drugi strani pa so varovalo, da ne popuščamo pri družinskih pravilih in tako ne razvajamo mlajšega otroka, samo zato ker je najmlajši in tako ljubek. Starejšim otrokom pogosteje povejmo, kakšen zaklad so – za nas, za ožjo in širšo družino in za svet.

Članek je bil prvotno objavljen na portalu Iskreni.net. 

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.