Danes smo “požrli” knjigo o Titaniku. Tako nas je pritegnila, da smo šli dosti kasneje spat kot ponavadi. Česa vsega se lahko naučimo iz napete pripovedi o njegovi gradnji in potopu (znanja iz geografije, sociologije, ladjedelništva …)
Jaz pa sem jo doživljala predvsem v luči travme in učenja iz nje. Ko smo kar težko dihali ob poslušanju opisa zadnjih trenutkov, ko je bil še nad gladino, sem pomislila, kakšno literaturo dajem otrokom, da si predstavljajo vse te (nepotrebne!) smrti …
A izvedeli smo tudi o junakih, ki so bili na krovu, o ukrepih, ki so jih po tej tragediji začeli izvajati v morskem prometu, o toplem čaju in tolažbi, ki so si jo preživeli nudili … Nagovorilo me je, kako je en fantek, ki je preživel nesrečo, kot odrasel potem gradil ladje …
V knjigi, ki jo berem jaz (običajno takrat, ko otroci že spijo) – Trauma Stewardship, je tudi vprašanje, kako prepoznavamo, da je delo, poklic, ki ga opravljamo, povezan s travmami, ki smo jih preživeli. Ali je morda to tudi eden od načinov, kako “osvojiti” okoliščine, ki jim takrat nismo bili kos?