Točno se poznam:
najprej hočem vse narediti prav. Nato v meni narašča napetost, saj ne zmorem, ne zmorem, vedno težje je. A naenkrat sprevidim, da ne gre drugače, morala bom sprejeti – še več, postane mi všeč – nekaj, kar mi je bilo prej nedoumljivo in za kar sem si govorila: tega se pa že ne bom šla. Od takrat dalje kreativno iščem načine, kako bi si čim bolj izboljšala položaj. A ne spreminjam več na silo okoliščin, ki so me vanj potegnile.
Tako bi opisala prepuščanje.