NOVIČKE S TEBOJ SEM

ustvarjalnost

Sodobna lastna soba

Ženska potrebuje svojo sobo in svojo denarnico. Virginia Woolf

Danes imam šest otrok, pisalno mizo in poslovni račun. Ter spletno stran. To je moja sodobna lastna soba.

Tukaj samo lahko izbiram svoje besede, svoje teme, se izražam po svoje, ne potrebujem zunanjega dovoljenja, avtoritete, urednika. Tukaj samo sem jaz. Vem, da ima lahko moje tukajšnje pisanje širše posledice in vpliva na zgoraj omenjena zunanja dovoljenja, avtoritete, urednike. A pomembno je, da se slišim, si dam duška, izrazim, kar drugje morda ne bi bilo objavljeno.

Čez mnogo obdobij sem šla pri ustvarjanju spletne strani. Vse faze pa so bile povezane z mojim odnosom do pisanja.

Danes je za žensko še vedno revolucionarno, da lahko piše. A če je bilo včasih revolucionarno za žensko biti brez družinskih obveznosti, zato da je lahko pisala, je danes revolucionarno imeti otroke in še vedno želeti si pisati, to uresničiti.

Lahko je Elizabeth Gilbert pleteničiti o ustvarjalnosti (naj mi oprosti, da njene odlične knjige zreduciram na eno samo pripombo) in govoriti, kako se odločitev za otroke primerja z odločitvijo za tatu na obrazu. Težje je živeti ustvarjalnost sredi materinstva in si še vedno dovoliti, da je pisanje glavna povezovalna nit mojega življenja.

Čutim, kako ljudje čakajo, kdaj bom odnehala. Kdaj bom opustila svoje projekte, kdaj zaprla s.p. Saj mi ni treba delati, si mislijo. Kako ti uspeva, me sprašujejo. Kako bi uspevala, če ne bi hranila svoje biti z ustvarjalnostjo, tega ne vpraša nihče.

Najvišji ideal matere bi pač morala biti urejena hiša in poštirkani otroci. Če bi že tako kazale potrebe v družini, morda redna služba. Ne pa pisanje. “Zapisovanje svojih misli,” se mi je zadnjič nekdo posmehnil. “Ali se da od tega živeti?”

Ne vem, če se da. Vsekakor pa vem, da se ne da, če tega nimam. Toliko žalostnih usod žensk pred menoj je bilo. Ne morem in nočem si privoščiti zdrsa v depresijo samo zato, ker je za iskanje svojega prostora, časa in sredstev potreben pogum.

Vsakič ko se zaključi neko delovno obdobje, se spremeni letni čas, mine mejnik v otrokovem življenju, si moram na novo zastaviti vprašanje, kako naprej. In vsakič znova sem pred dilemo, ali izberem konformizem ali sledenje svojim pristnim vzgibom.

Ni enostavno. Je pa vredno.

Hvala, ker me spremljate, berete in podpirate.

Lahko se mi pridružiš v poletnem programu za mamice: TUDI POLETI SEM MAMA, A ŠE VEDNO JAZ

Nisem zguba, začenjam znova!

V začetku septembra sem vedno najranljivejša. Toliko novih začetkov je. Toliko dvomov o tem, ali sem se prav odločila. Toliko nerodnih prvih poskusov učenja in dela. Toliko hektičnih trenutkov, ko nečesa ne pričakujem in me toliko zaustavi, da mi gre vse zelo počasi. Toliko stroškov in želja. Toliko informacij. Toliko ganljivih slovesov in omahujočih vstopov.

Ranljivost me ujame tam, kjer ne bi hotela. S svojo zagnanostjo jo hočem premagati, hočem, da navdušenje zaduši vse skrbi in dvome in žalost in vsa nesrečna čustva. Hočem, da se stvari končno postavijo na svoje mesto in vse steče. Pa ni tako. Vsaj ne samo od sebe.

Jennifer Louden je v svojem nedavnem blogu čudovito opisala začarani krog, v katerega se tudi jaz zapletem, ker stvari ne grejo tako, kot bi rada.

Začarani krog gre po njenem nekako takole:

Nekaj si možno želimo (zgraditi podjetje, napisati knjigo, se radostno gibati v svojem telesu, poglobiti prijateljstva …).
Ne vemo, kaj bi naredile. Kaj je prava izbira? Kaj je najboljša odločitev? Kje naj začnemo?
Preplavijo nas vsi mogoči občutki. Občutimo tesnobo, zmedo, nejasnost, obremenjene smo z informacijami in premnogimi možnostmi.
Začnemo verjeti, da smo zgube in da ne moremo _____. Saj smo že poskusile, pa ni delovalo. Naša ideja je preveč zakomplicirana. Prestare smo in premalo vemo. Morda imamo premalo discipline. Zakaj bi se mučile?
Dvom vase nas odvrne od dejanj in zato odnehamo ali pa poskušamo z nekaterimi neodločnimi ukrepi tu in tam, ki nas le še bolj zafrustrirajo.
Po tednih in mesecih takega ždenja glede svoje želje pa spet postanemo upanja polne in navdušene in poskusimo znova. Ker smo pogumne in pametne in ker si tisto res želimo. Zato kupimo kup pripomočkov, knjig, se prijavimo na drago usposabljanje s certifikatom, skratka ustvarimo zelo kompliciran in ambiciozen načrt …
Le da to ne pomaga, vsaj ne za dolgo in celoten začarani krog se znova začne. Dokler ne odnehamo za vedno. Se odpovemo svojim sanjam in željam.

Jennifer Louden nato predlaga nekaj protistrategij za premagovanje tega začaranega kroga. Ena od njih me je močno nagovorila.
VEDNO ZAČNI ZNOVA. NAVADI SE NA TO, DA SI POGOSTO NA ZAČETKU. Ker življenje se zgodi, vmes pride marsikakšna ovira in zadrega, uspešni pa so tisti, ki znajo in zmorejo začeti vedno znova.

Lahko bi vam naštela kup stvari, zakaj že nekaj časa ne pišem redno maminih lekcij. Ja, ogromno razlogov. Ampak kar precejšen del je tudi izgovorov ali pa vsaj zelo prepričljivih razlag, zakaj ne morem, čeprav si želim.
Gre le za to, da se moram na novo naučiti vnesti mamine lekcije v svoje življenje. Si vsak dan vzeti petnajst minut za pristno, razmišljujoče in spodbudno pisanje – zase in za druge. Dobro navado spet obuditi in jo zanesljivo umestiti v svoj vsakdanjik.

Pri tem mi gotovo pomaga zaveza. Zaveza vam, drage moje bralke. Zato vas vabim k vpisu v jesensko sezono kluba S TEBOJ SEM. Po nižji ceni le še ta vikend.

Prijavi se: https://mailchi.mp/0bb2a5416e93/igbgasml3c

Katalog klubskih vsebin najdeš tukaj: https://drive.google.com/file/d/1C4f4hjM0O7kYUcuSBXn9MoJ1LMI0pXM_/view?usp=sharing