Včasih si ob otroku očitam, da mu ne omogočim izkušnje nečesa, kar ga očitno veseli.
Malček se zjutraj ob zgledu starejših bratcev, ki odhajajo v vrtec, začne obuvati in želi ven. Po glavi se mi podijo misli na to, kaj bi morala nujno narediti, preden bi mu ugodila – si umiti zobe, pospraviti ostanke zajtrka z mize, vzeti ključek za poštni predal. Sama sebi se zdim neumna, zavrta, ker najdem toliko ovir. Ali res ne morem preprosto popustiti in iti za pol ure ven v sveže jutro, ne da bi mislila na opravke?
Naredim najnujnejše, odprem vrata, odpraviva se na kratek sprehod. Iz navade in za vsak slučaj vzamem voziček, vanj pa naložim dežnik in pelerino (izkušnje govorijo, da se rado ulije). Seveda so vsi ti predmeti prevelika skušnjava za malčka in že vleče dežnik za seboj, da se konica ropotaje odbija od mokre ceste. Včasih ga dežnik s svojo težo porine in usede se na tla. Greva mimo kužka, ki ravno opravlja svojo potrebo. V ustih imam neprijeten okus, čutim nepočesane lase in zaspance v očeh (še dobro, da sem vsaj sita in oblečena). Z vsakim postankom sem bolj nestrpna. Na lepem se odločim, da greva raje nazaj in obrnem voziček. Malčku je vseeno, v katero smer greva, a pri hišnih vratih se upre. Prav nič mu ne diši odhod v notranjost. A takoj, ko je sezut in zazna, da se pomikam proti gugalnemu stolu, je pomirjen. Pet minut kasneje, po mlečni sladici, že drnjoha v mojem naročju.
Včasih popustim jaz, včasih pa on.
Si želiš dobivati mamine lekcije v elektronski predal? Želiš podpreti ustvarjanje navdihujočih vsebin za starše? Včlani se v klub S TEBOJ SEM. Že za 5 EUR/mesec.