Kot mame smo za ostali svet večinoma precej nezanimive. Koga zanima, ali smo danes morale vstati že ob petih in smo se pred tem zbujale na pol ure? Ali je kdo opazil, da danes nismo bile na sprehodu, ker je otrok zbolel? Dolgočasne smo, ker moramo zvečer prej domov kot drugi, saj nas jutri čaka naporen dan. Ko navdušeno pripovedujemo o tem, kako je otrok podrl stolp iz kock ali se hecno spačil ali prvič pojedel cel krožnik pripravljene kašice, zavijajo z očmi.
Danes se veselim zavedanja, da imam enkratno priložnost biti priča edinstvenemu razvoju edinstvene osebe.
“Po prvem mesecu starosti otrok naredi, česar ne zmore nobena žival: usteca se mu razlezejo, očesci se mu zaiskrita od sreče: prvi nasmeh. Ob tem dogodku bi morali zazvoniti vsi zvonovi, vse televizije bi morale človeštvu sporočiti veselo novico, da smo dobili novega sopotnika – na veke. A nihče ne zvoni… Še ne razumemo, kaj je zares dogodek.” (p. Miha Žužek v knjigi Vabilo na večni ples)