Odkar pišem svojo spletno stran, me ljudje, predvsem pa mamice, pogosto sprašujejo, kdaj najdem čas. Ob treh majhnih otrocih? In vseh drugih dolžnostih? Predvidevam, da se v tem skriva veliko vprašanje vsake od nas:
Kako najti čas za tisto, kar bi v resnici rada počela?
Menim, da je treba pri iskanju odgovora vedeti dve pomembni dejstvi.
- Tega časa nam nihče ne bo podaril.
- Čas, namenjen delu, ki nas veseli, izgubi svoje običajne lastnosti.
Naj razložim.
1. Časa za izpolnjujoče delo nam nihče ne bo podaril. Ne bo jutri nekdo potrkal na vrata, nas razbremenil vseh običajnih dnevnih obveznosti in rekel: Počni, kar si že dolgo želiš. Niti ga ne bomo dobile za iskanje odgovorov na to vprašanje. Kaj šele, da bi nas kdo za to nagradil. Odrasle ženske se moramo sprijazniti, da je iskanje trenutkov zase in sledenje svojim sanjam le v našem lastnem interesu. Vsi drugi ljudje imajo svoj dnevni red, svojo vizijo in svojo življenjsko pot, ki jo morajo odkrivati. V našem iskanju nas ne more nihče nadomestiti.
Seveda obstajajo svetle izjeme. Nekega dne zlata vredna mama ali tašča popazi na otroka, “da pridemo malo k sebi”. Spet drugič je možu povšeči dogovor o delitvi skrbi za gospodinjstvo in skrb za otroke, tako da prideva oba na svoj račun glede prostega časa in najinih konjičkov. Včasih se pojavi kakšen privlačen razpis. A vse to se lahko zelo hitro izjalovi, če svojega časa ne znamo – živeti. In roko na srce, to se zelo zelo počasi učimo. Kajti naš največji priganjač, pravzaprav priganjačka, živi v naši notranjosti.
Kot pravi Alenka Rebula: “Dajte preobremenjeni ženski prosti dan … in ga bo verjetno izgubila v pospravljanju, zaostalih opravilih ali slabi volji in nemoči …” (v članku Kaj si nalagajo ženske)
V zvezi s časom mi je všeč angleški izraz “carve out”, ki pomeni izdolbsti. Čas za našo najljubšo vrsto dejavnosti moramo v dnevu namreč ustvariti, si ga izdolbsti. Zvrtati luknjo v dnevu, ki je prej ni bilo, in narediti prostor svojim sanjam. Ko pokukamo vanjo, pa se odpre nov svet, kajti …
2. Čas, namenjen delu, ki nas veseli, izgubi svoje običajne lastnosti. Izpolnjujoče delo prepoznamo po tem, da nas poživlja že samo to, da ga opravljamo. Preden se ga lotimo, se ga nagonsko veselimo. Medtem, ko ga opravljamo, se nam ni težko zbrati, ampak se vanj tako zatopimo, da se čas izgubi in se znajdemo v sedanjem trenutku. In ko ga končamo, se počutimo pristne, povezane z najboljšim, kar nosimo v sebi. Napolnjene z energijo – za vse drugo, kar nas veseli v življenju.
Predlagam, da priganjačko malo izurimo. In sicer, da nas bo priganjala k tistemu, kar si res želimo početi. Kaj če bi imele na seznamu opravil namesto običajnih dolžnosti napisane naslednje besede:
Kaj želiš početi? Zakaj ne počneš tega? Vseeno mi je, kako se glasi tvoj odgovor … to je tvoja edina priložnost. To ni generalka. Morda se sprašuješ, kdo si, da bi sledila svojim sanjam ne glede na vse? Kdo si, da jim NE BI?
****************************************************************
Imaš kakšen dober recept za varovanje trenutkov zase in svoje veselje? Podeli ga z nami v komentarju pod člankom.
Ste na to stran zašli po naključju, preko prijateljice, Facebooka ali Twitterja? Vas je vsebina pritegnila in bi želeli iz vsega potegniti malo več? Tukaj se prijavite na Tedenska razmišljanja za zaposlene mame (S TEBOJ SEM pri delu).