Je vajin odnos odporen na dojenčka?

Naj vas naslov ne zavede – ne bom govorila ne o želji po otroku ne o kontracepciji, čeprav sta temi močno povezani. Odpornost na dojenčka razumem podobno, kot je vodoodporna ura odporna na vodo. Ne pomeni, da ne mara vode ali se ji hoče na vsak način izogniti, ampak da jo lahko uporabljamo tudi v vodi. Čeprav je v neidealnem okolju, je voda ne preplavi in ne uniči. Še vedno je uporabna, deluje in teče. Podobno je odnos, ki je odporen na otroka, tudi po porodu kljub stresnim okoliščinam živ, trden in zdrav. 

Podobe o idealni družini z dojenčkom nas zavajajo, da je prehod v starševstvo povsem naraven, samodejen in gladek. Do rojstva otroka se mnogi pari sončijo v podobi svoje usklajenosti in podobnosti. Večina staršev, ki obiskuje šolo za starše, sanja o dojenčku, ki jih bo zbližal in jim dal nov občutek skupnosti. Sploh niso pripravljeni na resničnost, ki jo novorojenček običajno prinese, in na razlike, ki jih razkrije v partnerskem odnosu. Tako zapeljani pa nosečnosti ne izkoristijo zato, da bi pridobili veščine, ki jih potrebovali za dobro krmarjenje v odnosu po rojstvu otroka.

Mami in očka, različna sta!

1. 

   Moški in ženske se ne razlikujejo le fizično, ampak tudi kemično, hormonsko in spolno. K temu dodajmo še razlike v kulturi, v osebni zgodovini, v primarnih družinah in v osebnostih. Pari se ne zavedajo, kako zelo različno čutijo in mislijo. Žal vsak življenjski prehod poudari te razlike – in nobeden tako kot prav rojstvo otroka. Pari ugotavljajo, da rojstvo otroka okrepi dejstvo, da nobena dva človeka ne delita popolnoma istih vrednot ali čutenj ali imata na življenje popolnoma enak pogled.

2. Vključitev novega otroka v družino paru vzame mnoge obrambne mehanizme, s katerimi sta dotlej morda bolj ali manj premagovala različnost. Glavni vir prepirov med pari je delitev dela. Pred porodom se je par znal izogniti sporom. Po rojstvu otroka pa se pojavijo nova vprašanja, kot npr. “Čigavo delo je bolj pomembno?” “Kdo od naju bo začasno zanemaril kariero?” Izkušata nesporazume o tem, kdo je kaj postoril okrog doma, še posebej če nimata denarja za zunanjo pomoč.
3. Soočiti se morata z razlikami v vrednotah, saj morata sedaj oblikovati in vzgajati novo življenje. Par ima različne poglede in filozofijo glede tega, kako tolažiti jok, kako ravnati z dojenčkom in kako se čim bolje naspati. Prav tako lahko postane problem osebna vera.

Spremembe v partnerskem odnosu po rojstvu otroka

Jay Belsky in John Kelly sta v raziskavi, ki je podrobno opisana v knjigi “The Transition to Parenthood: How a first child changes a marriage” ugotovila, da se lahko partnerski odnos po rojstvu otroka spremeni na štiri načine:

• resno oslabi – 12 % do 13 % parov je postalo po rojstvu prvega otroka tako razdvojenih, da so začeli izgubljati vero drug v drugega in v zakon. Pari v resno oslabljenih zakonih so trpeli zaradi dramatično negativnih čustev in dogajanja.
• nekoliko oslabi – 38 % zakonov se je izognilo dramatičnemu strmoglavljenju, kljub temu so postali bolj razdvojeni.
• se ne spremeni – 30 % parov je po porodu ostalo v istem vzorcu. Zakonca sta bila zmožna premagati dovolj razlik, da sta preprečila poslabšanje odnosa, vendar se tudi nista zbližala.
• se izboljša – 19 % zakonov se je izboljšalo. Ti pari so uspeli premagati medsebojne razlike in prepade ter so se  po rojstvu otroka še bolj vzljubili.

Prihod otroka v družino spremeni in zamaje družinski sistem. Partnerski odnos je po novem dodatno obremenjen. Ključno vprašanje, ki bi si ga moral zastaviti vsak par v nosečnosti, je: Koliko je najin odnos v resnici varen za otroka?

Spoznanja in odkritja drug o drugem, do katerih prideta mož in žena ob prehodu v starševstvu, imajo trajen vpliv na njun zakon. Večina moških in žensk vstopi v to obdobje življenja z malo informacijami, veščinami in zaupanjem. Večina mladih staršev danes je izgubilo zaupanje v lastno intuicijo. Ne vedo, kaj naj pričakujejo ali kako naj se lotijo sprememb, s katerimi se srečujejo. Tako matere kot očetje pestijo težave zaradi sprememb v spolnem življenju in v medsebojni komunikaciji po rojstvu otroka.

Viri nesoglasij v odnosu

Kaj vse je na preizkušnji? Pripravljenost para za poglobitev odnosa, za vzajemno dajanje, za spoštovanje drugega, vzdržljivost v težkih okoliščinah in sposobnost dobre komunikacije. Kvaliteta komunikacije v paru med nosečnostjo je eden najboljših napovedovalcev, kako zadovoljna bosta v zakonu po rojstvu otroka in kako dobro bo nova družina delovala.

Starši so izrazili še posebej velike težave na naslednjih področjih: premalo časa zase kot par, premalo časa za druženje s prijatelji, več privezanosti doma, dodaten ekonomski pritisk in stroški z dojenčkom, pomanjkanje spanja in slabši gospodinjski standardi. Pari se najpogosteje prepirajo o naslednjih petih stvareh:

1. o delitvi dela (kdo bo kaj naredil)
2. o denarju (kdo (si) kaj zasluži)
3. o službi (kdo bo postavil svoj poklic na stran)
4. o odnosu (kdo je kriv za razhajanja, osamljenost in stres)
5. o družabnem življenju (kdo ima prosti čas in kdo gre kdaj ven)

Te teme so tako velike, pomembne in vseprevladujoče, da lahko rečemo, da so gradniki sprememb v partnerskem odnosu na prehodu v starševstvo. Preprosto rečeno, pari, ki jim uspe razrešiti ta vprašanja na način, ki je sprejemljiv za obe strani, so srečnejši v odnosu, medtem ko drugi postanejo nesrečnejši. (Jay Belsky in John Kelly)

Nekaj nasvetov:

• sprijaznita se, da vajin odnos, čeprav bo morda boljši, po rojstvu otroka ne bo nikoli več enak
• bodita pozorna na to, ali vajina komunikacija krepi ali ruši vajin odnos
• prepirajta se konstruktivno.

Prezgodnje starševstvo

Otrok, ki se prezgodaj rodi, lahko preživi s pomočjo intenzivne nege in podpore medicinske tehnologije; matere in očetje, ki prezgodaj postanejo starši, pa so pogosto nerazumljeni in se morajo znajti sami. Prezgodnje starševstvo ni odvisno od starosti. Zgodi se, kadar par spočne otroka, preden je njun odnos psihološko, socialno ali finančno pripravljen na obremenitve, ki jih rojstvo otroka prinaša s seboj. Pri tem otrok ni nujno nezaželen ali nenačrtovan. Težave lahko premagata z individualno ali zakonsko terapijo v nosečnosti ali po porodu, s podpornimi skupinami za starše, s prebiranjem knjig in izobraževanju o starševskih veščinah ter s krepitvijo partnerskega odnosa.