Počasi, počasi se moja potreba po občutku, da sem posebna, hrani in umirja. Da sem edinstvena, enkratna in neponovljiva, ni dvoma.
A v materinstvu je spoznanje, da nisem nič posebnega, prihajalo postopoma, počasi in praznnisem ga sprejela zlahka.
Ko sem rodila prvega otroka, sem imela občutek, da bi me morali vsi po vrsti začeti vikati.
Tako fino bi se bilo naslajati ob “dejstvu”, da sem “carica”, ker sem mama petih otrok. A z vsakim otrokom bolj sem spoznavala, ne da to dejstvo ni pomembno, ampak da sem se pridružila mnogim mnogim drugim, ki smo izbrale vsakdanjik, v katerem je mnogo mnogo opravil, drobnih, na videz nepomembnih, pa vendar služijo veliki stvari.
In ko se hočem smiliti sama sebi, koliko dela da imam, se spomnim – delim si sestrstvo s toliko in toliko mamami okrog mene in pred menoj, mnoge so že prehodile to pot in jo hodijo. Nič posebnega nisem.
Končno je to dejstvo postalo tolažeče.