Delo nam daje dostojanstvo. Osmišlja naše življenje. Daje nam gotovost, da lahko poskrbimo zase in da smo koristni za druge. Če imamo svoje delo radi, nam nudi užitek. Vendar vse to ni tako samoumevno.
Ko sem v lanskem letu ustanavljala svoje podjetje, sem morala za pogum, ki ga je ta podvig zahteval, iti prav v globino svojih motivov, spominov in vzorcev, ki sem jih prinesla s seboj (mimogrede, naloga sploh ne bila lahka. Pri tem sem si pomagala z vajami po metodi Na svoji zemlji Alenke Rebula, naslov področja pa se je glasil: Postopoma in z zaupanjem gradim svoje samostojno podjetje). Enega najpomembnejših izvirov moči na tem področju mi je v otroštvu podarila moja mama.
Ko sem že obiskovala osnovno šolo, je po dolgih letih, ki jih je preživljala doma na kmetiji, začela novo dejavnost – svoje pridelke in izdelke je začela prodajati na tržnici. To je bila za vso družino povsem nova izkušnja. Mama je jutro in dan pred določenim odhodom na tržnico vneto pripravljala svoje blago, nabirala pridelke, pekla pecivo, ga pakirala in zlagala v škatle, vse skupaj natovorila v prtljažnik avtomobila in se nato odpeljala v bližnje mesto. Tam je imela rezervirano stojnico in vse dopoldne ponujala naprodaj na kmetiji pridelane in narejene stvari. Včasih je bil boljši, včasih slabši dan za prodajo, a vztrajno in počasi je njena dejavnost postala znaten in zanesljiv vir družinskih prihodkov, ki smo jih lahko porabili za sprotne stroške.
Pri obiskovanju tržnice sem ji zelo rada pomagala. Nihče me ni silil, sama pa sem v tem doživljala prijetno spremembo v počitniškem vsakdanu, uživala sem ob opazovanju mimoidočih ljudi na tržnici, klepetala z drugimi branjevkami, v veliko veselje pa mi je bila tudi vožnja z vlakom v mesto. A prave koristi se kažejo še danes. Ne predstavljam si boljšega načina za praktično učenje, kako deluje trg. Takrat sem zelo od blizu in živo spoznala osnovne pojme v ekonomiji – marketing (fant na levi je že pred enajsto za mastno ceno prodal vse gobe in borovnice, saj je s humorjem pritegnil marsikaterega kupca), konkurenco (kdo vse ima danes na mizi stročji fižol, kako daleč od moje mize, kakšen je in po kakšni ceni se prodaja), merjenje in finančno poslovanje (tehtanje blaga, preračunavanje zneska, vračanje ostanka, shranjevanje denarja … ), čisti dobiček (razumela sem, da za našo družino ostane le toliko, kolikor ne porabim za prevoz na tržnico, malico, pristojbino in kakšen priboljšek) …
Čeprav sem bila še otrok in me je marsikakšna mestna gospa malo čudno gledala (češ, kaj pošiljajo dekletca na tržnico), sem čutila, da v tem ni prav nič poniževalnega – nasprotno, doživljala sem ponos – na svoj kraj bivanja (poreklo zelenjave je za mestne prebivalce, ki imajo v svoji neposredni bližini tovarno, zelo pomembno!), na svojo družino, ki je pripravila blago za prodajo, nase, ker sem stala ob njem in se bohotila z njim in ker sem zmogla vso to obilico različnih veščin.
S fakulteto sem izbrala povsem drug poklic, kot bi ga nakazovala zgornja izkušnja. A spomin je ostal živo zapisan v meni in morda pustil draž, da se želim ukvarjati razen s knjigami, prevajanjem in pisanjem tudi s prodajo izdelkov in storitev. Še bolj zanimivo, moja mama je bila, preden je ostala doma, zaposlena v bolnišnici kot strežnica. Kdo je že ženska, ki služi?
Če torej želite raziskati svoje motive, ki vas vabijo v določeno delo, vam morda lahko pri iskanju vzrokov za navdušenje in zastoje, ki se vam pojavljajo na področju dela, koristi knjiga Kariera iz strasti avtorice dr. Orenie Yaffe-Yanai. Njena glavna hipoteza, ki se ji je v njeni dolgoletni praksi poklicnega svetovanja neštetokrat potrdila, je, da na našo izbiro poklica in službe močno vplivajo družinski vzorci. Ali ste že kdaj razmišljali o tem, kaj sta bila po poklicu vaša babica in dedek? Kakšen odnos je imela vaša mama do svojega dela? Kako se je vaš oče počutil ovrednotenega v službi?
“Družino imamo po vsej pravici za bistveno protagonistko gospodarskega življenja, ki ga ne usmerja tržna logika, marveč logika medgeneracijske delitve in solidarnosti. Družina je na prav posebej način povezana z delom: je najpomembnejše izhodišče, po katerem je treba oblikovati etično-socialni red človeškega dela. Delo je bistvenega pomena, ker omogoča ustanovitev družine, saj si le-ta sredstva za vzdrževanje pridobiva prav z delom. Delo vpliva tudi na človekov razvoj, kajti družina, ki jo tare brezposelnost, bo zelo težko v polnosti dosegla svoje cilje. Dragocen in v marsičem nenadomestljiv je prispevek, ki ga družina vlaga v delo. Izraža se tako z ekonomskimi pojmi kot z velikimi zalogami družinske solidarnosti, ki predstavljajo pomembno podporo za tistega njenega člana, ki ostane brez dela ali išče zaposlitev. Predvsem in še bolj korenito pa gre za prispevek, ki se uresničuje s privzgajanjem smisla za delo in s svetovanjem ter podporo pri izbiri poklica.” (Kompendij družbenega nauka Cerkve, št. 248-251)
Ali vidiš v svoji poklicni poti kakšno vzporednico s svojo družinsko zgodbo? Zapiši svoje misli v komentar spodaj.
****************************************************************
Ste na to stran zašli po naključju, preko prijateljice, Facebooka ali Twitterja? Vas je vsebina pritegnila in bi želeli iz vsega potegniti malo več? Tukaj se prijavite na Tedenska razmišljanja za zaposlene mame.