fbpx

Onkraj poroda

Onkraj poroda

Onkraj poroda vas čaka…

No, kaj?!

Vsi pravijo, kako velika sprememba bo to.

Povejte mi vendar, kakšna.

“Otrok okrepi ljubezen, skrajša dneve, podaljša noči, zmanjša bančni račun, osreči dom, obrabi oblačila, poskrbi, da pozabimo preteklost, in osmisli prihodnost. (neznan avtor)

Onkraj poroda je…

življenje.

Pisano, kot je lahko le življenje.

Nemogoče je napovedati, kako se bo zavrtelo vam.

Nobenih receptov nimam, nobenih modrih nasvetov,

le svojo zgodbo, zgodbe mam, ki sem jih imela priložnost srečati in slišati,  ter nekaj malega materinske modrosti.

Prepričana pa sem, da je življenje onkraj poroda lahko lepo, na trenutke zabavno, drugič jokavo, včasih enolično… a vsaj zame neskončno bogatejše.

Ta rubrika je namenjena tistim, ki bi rade vseeno malo pokukale onkraj…

Blagor nam

Alenka Rebula nam s knjigo Blagor ženskam (po njenih besedah) ponuja zastrt prostor in čas, v katerem se lahko predrami osrečujoči življenjski navdih, in spušča tajno zaveso za vse, ki čutimo, da se moramo umakniti vase.

Zastiranje po Clarissi Pinkoli Estés (avtorici knjige Ženske, ki tečejo z volkovi) zaznamuje razliko med skrivanjem in travestijo. Govori o zasebnosti, obdržanju nečesa zase, prikrivanju lastne skrivnostne narave. Ko nekaj zastremo, stopnjujemo delovanje ali občutek, kar ženske že od nekdaj vemo. Koprena za kruh in koprena za psiho služita istemu namenu. Duša ženske v spustu se močno kvasi. V njej poteka mogočno vrenje. Svobodna ženska, ki bi hote nosila tančico, bi imela po pisateljičinih besedah moč skrivnostne ženske. Ženska za tančico pripada izključno sebi, zadržana je in mogočna in na pravi način odmaknjena. Zastrta ženska je zaznamovana z osupljivo numinoznostjo. Navdihuje čudenje in vsi, ki jo srečajo, obstanejo, polni spoštovanja do njene pojave, ne da bi se ji upali približati. Ko so ženske v stanju zastrtosti, preudarni ljudje vedno, da ne smejo stopiti v njihov psihični prostor.

Alenkina knjiga je v meni predramila dragocen življenjski navdih, da povabim prijateljice mamice, da bi se srečevale in jo skupaj prebirale.

Če nam knjiga ponuja tančico, s katero se lahko zastremo, potem na skupini odstiramo to kopreno in odkrivanje naših globin druga drugi me navdaja s spoštovanjem, čudenjem in prevzetostjo nad tem, kakšno bogastvo skrivnosti in koliko dragocenih vsebin nosimo v sebi in kako edinstvene smo.

Naše srečevanje me spominja na knjigo Prebiranje Lolite v Teheranu. Avtorica  Azar Nafisi je svoje sanje uresničila tako, da je povabila peščico svojih najboljših študentk, da bi se srečevale na njenem domu ter skupaj prebirale in se pogovarjale o literarnih delih, ki so bila v uradnem univerzitetnem učnem programu v totalitarni islamski državi prepovedana. O srečanjih pravi takole: »Skoraj dve leti, skoraj vsak četrtek zjutraj, če je deževalo ali če je pripekalo sonce, so prihajale v mojo hišo, pa vendar se nikoli nisem znebila osuplosti, ko sem jih opazovala, kako odmetavajo svoje zapovedane rute in halje in vzplamtevajo v barvah. Ko so vstopale v mojo sobo, so odvrgle še kaj več, ne le halje in rute. S časom so dobivale vsaka svojo obliko in podobo in postajale svoj neponovljivi jaz. Tista majhna dnevna soba, z oknom, ki je uokvirjalo moje ljubljeno gorovje Elbruz, je postajala naše svetišče, naša neodvisna univerza, ki se je uprla resničnosti črno obrobljenih, prestrašenih obrazov, ki so gomazeli v mestu pod nami.«

Doživljam, kako so torkovi popoldnevi v pravljični sobi krajevne knjižnice čas in prostor, ko odvržemo vsaka svojo tančico ter si podeljujemo skrivnosti, ki jih lahko razkrijemo le izbranim ljudem ob izbranih trenutkih v izbranem ozračju. Čutim, kako z vsakim srečanjem postajamo vedno bolj pristne, oblikovane osebnosti, zveste same sebi. Izredno hvaležna sem za knjigo in izredno hvaležna za skupino – po njima se mi uresničujejo moje življenjske sanje – živeti na svoji zemlji in najti pravo sestrstvo, ženske, s katerimi lahko skupaj jočem in se smejem, razmišljam, govorim in rastem.

Še eno pomembno vzporednico prepoznavam med obema skupinama žensk – kako ženske lahko kljub rigidnim okoliščinam, hudemu pritisku okolja in svojim lastnim strahovom ohranjamo in živimo svojo pristno naravo in iščemo pot za spremembe.

Otroštvo

“Kdor ne sprejme Božjega kraljestva kakor otrok, nikakor ne pride vanj.« (Mr 10,15)

Znamo postati kot otroci?

Se znamo vživeti v otroka?

Se zavedamo, kaj nosimo s seboj iz svojega otroštva?

Knjigi

Alenka Rebula: Globine, ki so nas rodile

Alenka Puhar: Prvotno besedilo življenja


in film Otroštvo.

Življenje je dar

Gianna Jessen je čudovita mlada ženska, ki je preživela splav – ni umrla, ko jo je njena mama splavila.

8. septembra 2008 je nagovorila avstralsko javnost v parlamentu v Melbournu. Ob njenem govoru, ki si ga lahko v dveh delih ogledate na spodnjih povezavah in si spodaj preberete tudi prevod, ostanemo brez besed.

Govor – 1. del

Govor – 2. del

“Posvojena sem. Moja biološka mati je imela 17 let, moj biološki oče prav tako. Noseča je bila 7 mesecev in pol, ko se je odločila oditi na kliniko Planned Parenthood, ki opravi največ splavov na svetu. Svetovali so ji splav s solno raztopino, ki jo uporabljajo za izvršitev splava v poznih mesecih nosečnosti. Pri tem se solna raztopina vbrizgava v materino telo; otrok golta to raztopino, ki ga razžira odznotraj in odzunaj, mati pa rodi mrtvega otroka v roku 24 ur. Toda na ogromno in šokantno presenečenje vseh se nisem rodila mrtva, ampak živa, in sicer 6. aprila 1977 v kliniki za opravljanje splavov v okrožju Los Angelesa. V popolnem načrtovanju mojega rojstva je fantastično prav dejstvo, da izvršitelj splava še ni prišel v službo, tako da ni imel možnosti, da bi nadaljeval s svojim načrtom za moje življenje, ki je bil – moja smrt.

Zavedam se, da sem v zelo lepi zgradbi Vlade in ljubim vašo domovino kot svojo lastno. Toda vem, da v času, v katerem živimo, nikakor ni politično modro izgovarjati imena Jezusa Kristusa na takem mestu in Ga povabiti na taka srečanja, kajti Njegovo ime lahko povzroči, da se ljudje počutijo grozno nelagodno. Toda jaz nisem preživela zato, da bi pripomogla k temu, da bi se vsi ljudje počutili prijetno. Preživela sem, da bi malo razpihala stvari. In v tem uživam.

Kot sem že povedala, sem se rodila živa po 18 urah. Morala bi biti slepa, morala bi biti izžgana, morala bi biti mrtva. Toda nisem! Veste, kaj je fantastično? Dejstvo, da je izvršitelj splava moral podpisati moj rojstni list! Zato vem, kdo je. In za vse skeptike, ki me poslušajo: v mojem kartonu piše »Rojena v času abortusa s solno raztopino.« Ha! Niso zmagali. Pozanimala sem se, kdo je človek, ki je opravljal moj splav. Njegove klinike so del največje verige klinik v ZDA in letno zaslužijo 70 milijonov dolarjev. Prebrala sem neki njegov citat izpred nekaj let: »Abortiral sem več kot milijon otrok in to smatram za svojo strast.« To vam govorim zato, ker se, dame in gospodje, nahajamo v zanimivi bitki v tem svetu, pa če to dojamemo ali ne. To je bitka med življenjem in smrtjo. Na kateri strani ste?

Medicinska sestra je poklicala nujno medicinsko pomoč, prepeljali so me v bolnišnico, kar je resnično čudež. Kajti v tem času pa vse do leta 2002 je bila v moji domovini navada, da so tistemu, ki je preživel splav, končali življenje, pa najsi je bilo to z davljenjem, dušenjem ali s tem, da so ga pustili umreti ali da so ga odvrgli. Toda 5. avgusta 2002 je predsednik Bush uzakonil akt o zaščiti živorojenih otrok, da bi to preprečil.

Vidite, mi smo resni. Upam, da me bodo zasovražili do smrti, da bom tako lahko občutila Boga in tako razumela, kaj pomeni biti osovražen. Kajti On je bil osovražen! Kristus je bil osovražen! In ne veselim se tega, da bom osovražena, saj vem, da sem že osovražena, ker razglašam življenje! In pravim vam: »Niste me ujeli! Tihi holokavst me ni premagal!« In moje poslanstvo, dame in gospodje, izmed mnogih stvari je vnesti humanost v razpravo, ki smo jo enostavno zavili, postavili na polico in dejali: »To je problem!« Odstranili smo svoja občutja, postajamo trdi. Mar resnično želite to? Koliko ste pripravljeni tvegati, da bi govorili resnico v ljubezni in usmiljenju, da bi vstali in bili pripravljeni na to, da boste osovraženi? Ali se končno vse vrti okrog vas? Ali mene?

Po vsem tem sem bila nameščena v dom za nezaželene nujne primere, kjer so se odločili, da me ne marajo. Ob tem rada rečem: »Ne vem, kako me niste mogli vzljubiti že vse od začetka?! Kaj ni v redu s temi ljudmi?« Pa me niso marali. Vidite, jaz sem osovražena že od spočetja. Od mnogih. In ljubljena od še več drugih, posebno od Boga. Jaz sem Njegova deklica.

In Božji deklici se ne smete zameriti. Na mojem čelu piše: »Bolje zate, da si dober do mene, ker moj Oče vlada svetu!«

Torej po tem, ko sem bila v slabem domu, so me namestili v drugi dom, v prekrasni dom, v Pennyjin dom. Penny mi je povedala, da sem imela 17 mesecev, 14 kg in diagnozo cerebralne paralize (smatram jo za dar), ki je bila neposredno povzročena zaradi pomanjkanja kisika v možganih, ko sem se borila za življenje. Prisiljena sem, da vam rečem naslednje: če je splav pravica ženske, vas sprašujem, katere so moje pravice? Tistega dne ni bilo niti ene radikalne feministke, ki bi vstala in kričala, kako  teptajo moje pravice. Pravzaprav je moje življenje ugašalo v imenu pravic žensk. In, dame in gospodje, jaz ne bi imela cerebralne paralize, če ne bi preživela vsega tega. Zato, kadar slišim grozljiv, odvraten argument, kako potrebujemo splave, ker bi bil otrok lahko invalid … Ah! Občutim grozo, ki mi napolnjuje srce! Dame in gospodje, obstajajo stvari, ki se jih morete naučiti samo od najslabotnejših med nami. In kadar jih ubijete, ste vi tisti, ki izgubljate! Gospod skrbi zanje, toda vi ste tisti, ki boste večno trpeli! In kakšna aroganca, kakšna absolutna aroganca – to je bil argument v tem  mestu, kjer živimo –, da morajo močnejši dominirati nad šibkimi, da morajo odločiti, kdo živi in kdo umre! Kakšna aroganca. Mar ne razumete, da ne morete povzročiti niti tega, da vaše srce bije? Mar ne razumete, da v resnici moči, za katero mislite, da jo imate, ni, da v resnici pravzaprav ne posedujete ničesar! Božje usmiljenje je tisto, ki vas ohranja, tudi takrat, ko Boga sovražite!

Pogledali so mojo drago Penny in rekli: »Iz Gianne nikoli nič ne bo,« kar je vedno opogumljajoče. Toda ona se je odločila, da jih bo ignorirala, in delala z menoj trikrat dnevno. Začela sem držati glavo, oni pa so govorili: »Gianna nikoli ne bo zmogla tega in onega …« Da skrajšam zgodbo: s tremi leti in pol sem hodila s pomagalom in protezami za noge. Danes stojim tukaj rahlo šepajoča, brez pomagala in protez za noge. Včasih padem graciozno, včasih zelo nerodno, odvisno od situacije. Toda vse to v Božjo slavo! Vidite, dame in gospodje, slabotnejša sem kot večina od vas, toda to je moj govor. Kako majhna je cena, ki jo plačujem za to, da sem lahko luč v svetu in mu ponujam upanje. Mislim, da v našem napačnem razmišljanju, o načinu, kako stvari stojijo, ne razumemo, kako lepo je lahko trpljenje! Ne javljam se zanj prostovoljno, toda kadar pride, pozabljamo, da je Bog tisti, ki vse vodi, in da je On tisti, ki lahko najbolj nesrečne stvari naredi prečudovite!

Spoznala sem svojo biološko mamo. Odpustila sem ji. Kristjanka sem. Ona je zelo zlomljena ženska. Prišla je na dogodek, ki sem ga imela pred dvema letoma. Nenajavljena se je pojavila pred mano in rekla: »Pozdravljena, jaz sem tvoja mama.« To je bil zelo težak dan, pa vendar; medtem ko sem trpela vse to – verjetno mislite, da sem smešna – sem sedela tam in premišljevala: »Jaz ne pripadam tebi. Jaz pripadam Kristusu. Jaz sem njegova deklica in jaz sem princesa. Tako da brez ozira na to, kaj govoriš, in na vso tvojo jezo in zlomljenost in gnev, ni moja stvar, da to nosim. In tudi ne bom.« Vse to sem govorila sama v sebi. Torej, dame in gospodje, imate možnost.

Samo na kratko bi se želela v svojem govoru neposredno obrniti na moške v tem prostoru in storiti nekaj, kar se še  ni storilo. Možje, ustvarjeni ste za velike stvari! Ustvarjeni ste, da vstanete in da ste resnično možje. Ustvarjeni ste, da branite žene in otroke, ne pa da stojite ob strani in obračate glavo vstran, ko se zavedate, da se dogaja umor, ter da ne napravite nič v zvezi s tem vprašanjem. Niste ustvarjeni zato, da izkoristite ženske in da nas pustite same. Ustvarjeni ste, da ste plemeniti in čudoviti, usmiljeni in močni ter da se zavzamete za to. Ker, poslušajte me, možje, preveč sem utrujena, da bi še naprej namesto vas opravljala vaše delo. Žene, niste ustvarjene za to, da bi z vami grdo delali. Niste ustvarjene za to, da bi sedele in ne bi vedele, koliko ste vredne. Ustvarjene ste za to, da se za vas borijo. Za vedno.

Sedaj je vaš trenutek. Kakšni ljudje boste? Verjamem, da neverjetni. Verjamem, možje, da se boste soočili z izzivom. Vsem politikom, ki me poslušajo, posebno  moškim, bi rekla naslednje: »Ustvarjeni ste za velike stvari, ustvarjeni ste, da branite to, kar je pravično in dobro.« To goreče mlado dekle je stalo tukaj in dejalo: »To je vaš trenutek. Kakšni možje želite biti? Možje, obsedeni z lastno slavo, ali možje, obsijani z Božjo slavo?« Čas je, da se opredeliš, dežela Viktorija. To je tvoja ura. Bog ti bo pomagal, Bog bo s teboj. Možnost imaš, da proslaviš Boga in mu izkažeš čast v letu 2008.

Naj končam … Nekatere izmed vas morda moti, ker ves čas govorim o Bogu, o Jezusu. Toda kako bi sploh mogla hoditi okrog, ‘šepati’ po tem svetu in ne dati vsega svojega srca in pameti in duše in moči Kristusu, ki mi je podaril življenje!? In če mislite, da sem neumna, je to samo še en dragulj v moji kroni. Ves namen mojega življenja je storiti, da se Bog smehlja.

Upam, da je vsaj kaj od tega imelo smisel. Enostavno je prišlo iz mojega srca. Naj vas Bog blagoslovi in varuje.”