Pred kratkim sem na zakonski skupini, kjer smo govorili o naravnavanju na isto valovno dolžino z zakoncem, na glas vprašala sebe in druge: “Kako se lahko povezuješ z nekom, ki ga ni, čeprav je?”

To je epidemija današnjega časa. Sediš ob človeku, ki pa je zaseden mentalno, čustveno in pogosto tudi telesno (ves v delu ali pa z očmi, prilepljenimi na zaslon, in zaposlenimi prsti). Trdi, da te posluša, čeprav dobro veš, da te ne more začutiti, se vživeti vate in te zares slišati.

Obenem pa je na nek način to moja potreba že vse življenje. Rada se zatopim v svoje misli, odmislim vse drugo in delam nekaj v miru, brez zunanjih motenj (in tu me motijo tudi moji bližnji). Morda je to naravna težnja, ki jo nekateri potrebujemo v večji, drugi pa v manjši meri.

Zanimivo je, da se otroci na obe vrsti “neprisebnosti” enako odzovejo. Želijo pritegniti pozornost, doseči, da jih bomo videli, slišali, začutili, bili ob njih, polno. Spomnim se, da sem v otroštvu lahko čutila polno prisotnost odraslih, tudi če smo nekaj delali (luščili fižol, grah, ličkali koruzo, pleli vrt, grabili travo). Um in srce sta bila prosta, samo roke so bile zaposlene.

Ne želim poveličevati “dobrih starih časov”. Že takrat smo bili dovzeti za reklame, skrbi, gonjo po produktivnosti. Vendar informacijska tehnologija in socialna omrežja še niso prodrli v vse pore življenja, kot se to dogaja danes. Kako torej uravnovešati pozornost do sebe in in do drugih v sodobnem načinu življenja, ko doživljamo tako velik pritisk na vseh ravneh?

Tega se še bolj zavedam v nosečnosti, ko je tako “hecno” (neznano, skrivnostno, nepojmljivo) zamišljati si, kaj doživlja otrok v maternici. Sicer je okolje mirno, ne tarejo me velike skrbi, a kljub temu sem pogosto zaposlena in zatopljena v svoje misli. Otrok je ves čas z menoj, v meni, a povezati se z njim s celim bitjem pomeni čisto nekaj drugega. Vaja je še težja, ker ga ne vidim, ne govori na glas (kot drugi moji otroci), le čutim ga lahko in mu prisluhnem “z notranjimi očmi”. Verjamem, da mi ima že zdaj veliko povedati.

Dve področji močno trpita, ko postanemo mame – ustvarjalnosti in povezanosti s svetom.

Naše življenje se začne vrteti okrog skrbi za otroke in nenehne razpoložljivosti predvsem za njihove potrebe. Če imamo kakšen prost trenutek, imamo občutek izpraznjenosti in pomanjkanja idej, kaj bi same s seboj.

Ni treba, da so velike tiste stvari, ki nam občutek, da smo ustvarjalne in še povezane s svetom, vsaj malo povrnejo. Meni pogosto zadošča, da v dnevu, ko nimam veliko časa, napišem pol strani (ali samo listek) in preberem kakšen članek v reviji, ki me zanima.

Možnosti pa je seveda našteto in odvisne so od tega, kaj nam ustvarjalnost in povezanost s svetom pomenita, kako ju razumemo. Lahko je to, da si zaigramo kratko melodijo na instrument, ki smo se ga nekoč učile; lahko med kuhanjem in pospravljanjem prižgemo radio in se nasmejimo voditelju, ki misli, da je duhovit; lahko je to klepet z znanko v trgovini, pa četudi malček zajadra v sosednji hodnik med policami: lahko je urejanje družinskih fotografij s preteklega obdobja.

Ustvarjalno je že to, da najdem svoj način, ki me poveže s svetom.

Včasih se počutim, kot da čistim peščeno obalo. Novi in novi valovi mi prinašajo nove naplavine in delo se nikoli ne konča. Že res, da najdem ogromno lepih školjk, dragocenih biserov, kamnov zanimivih oblik in tekstur, a moja zmožnost razločevanja, kaj je zares vredno shraniti, iz dneva v dan peša. Morda me zadržuje pohlep, nabrati čim več? Kaj če bi se ozrla v svoje naročje in si ogledala tisto, kar že imam? Lahko to zares storim tukaj, kjer valovi nikoli ne odnehajo?

Pogledujem proti notranjosti celine in si želim priti na razgledno točko, ki jo vidim tam zgoraj. Tam bi lahko na novo razmislila, kaj si želim – kdaj se vrniti na obalo in spet prebirati naplavine, kdaj pa se podati tudi v kakšno drugo smer, na drugo goro, v drug kraj …

Ali bom kdaj dosegla jasnino misli in dosegla nek želen cilj, če pristajam na to, da me vedno znova preplavljajo novi in novi valovi informacij, zahtev, nalog? Kaj če se pomaknem višje, stran od valov, stran od naplavin, in si ogledam svoj vsakdanjik z razgledne točke? Tam lahko vidim, kaj je res potrebno, kje pa sem le žrtev (spretnega) prepričevanja drugih.