Ko se pripeti nesreča, me najbolj vznemiri dejstvo, da sem v tistem trenutku tako nemočna, da bi jo zamejila ali omilila. Zdi se mi, da reagiram, kolikor hitro se da, a vendar dostikrat otroku ne morem preprečiti bolečine.
Dobro je , če si dam kdaj čas, da še jaz pojokam zaradi prestanih pretresov, strahu in nemoči.
Včasih mi je zelo všeč, če otrokom pokažem, da nismo iz sladkorja. Da kdaj malo tvegamo in zato doživimo kaj, česar drugače ne bi. Npr. srečali krdela konj v hribih ali tekli po dežju. Fino je potem na suhem obujati spomine.
Kakšen bogat dan!
Sploh ne vem, kje bi začela, bil je res poln lepega. Slastna marmelada iz sezonskega sadja za zajtrk, obet obiska prestolnice, srečanja z ljudmi, dobra novica za mojo nastajajočo knjigo, prijazne vzgojiteljice, začetek družinskih počitnic, svetovalni pogovor o dojenju med policami z revijami, opazovanje dveh klepetavih ženic na troli, stavek: “Ta porod je vse postavil na svoje mesto,” dobro branje, prijetna vožnja z možem, žareče oči otrok, pospravljanje prazne hiše, poslušanje odbijajoče se nogometne žoge pred hišo, ročice, ki so mi pomagale zložiti špezo na blagajniški trak, malček, ki sedi na mizi in se pusti pitati starejšemu bratcu, osvežilen tuš in tipkanje v postelji. Morda še kaj sledi, gotovo pa sem kaj spustila;-)
Včasih sem mislila, da imam dve levi roki (to so mi tudi pogosto govorili).
A odkar imam otroke, sem se precej izboljšala v nekaterih spretnostih – npr. v menjavanju rjuh, tudi sredi noči, če je treba; v kuhanju z eno roko, v poslušanju domišljijskih načrtov in hkratnem lovljenju mokrega malčka po hiši, v obešanju perila in zaposlovanju otroških rok, v pletju vrta in zagotavljanju, da otroci ne pojejo vsega sosedovega ribeza …
Ne samo, da za to dejansko potrebujem dva para rok, potrebujem tudi štiri oči, več parov ušes, dvoja usta, predvsem pa ogromno miselne kapacitete in veliko srce.
O, še zdaleč ne samo kava 😉
Česa me je naučil ta porod?
Popadki se lažje dogajajo ponoči, ko je manj zunanjih dražljajev, poleg tega melatonin spodbuja sproščanje oksitocina.
Preden se začne aktivni porod, se mora zgoditi več stvari, maternični vrat se lahko več dni pripravlja – se pomakne naprej, zmehča, stanjša in šele na nato začne odpirati. Kljub podatku, koliko je ženska odprta, ne moremo napovedati, kdaj se bo porod zares začel.
Dokler se da (in morda še malo dlje), ohranjajmo normalno aktivnost (ponoči spimo, počivamo; podnevi se posvečamo opravilom, starejšemu otroku, prijetnim dejavnostim), da se zamotimo in ne dajemo popadkom preveč pozornosti.
Če je bolečina močna že na začetku, si lahko pomagamo na naslednje načine:
Na trenutke se zdi, da ne bo zmogla več. A po nekaj spregovorjenih besedah dobi moč za naslednjo uro.
Včasih ženske gledamo bolj na druge kot na sebe, čeprav bi potrebovale pomoč in podporo. Težko je priznati: “Potrebujem te ob sebi. Boš prišla? Samo zame?”
Včasih se ponavljajo vzorec in okoliščine prejšnjega poroda (podobna ura začetka popadkov, podobna utrujenost, podobna babiška ekipa). A zrasle smo do mere, da to lahko presežemo. Ne ponavlja se staro – to je nova izkušnja, nova priložnost, nov porod, nov otrok.
Potreba po potiskanju prinese olajšanje. Čeprav še vedno (ali še bolj) boli, pa lahko bolečino sedaj usmeri in uporabi. Odločenost, da bo kmalu konec, ji pomaga, da gara in sodeluje.
Če je porod dolg in utrujajoč, so lahko občutki ob rojstvu tako intenzivni, da ni pomembno nič drugega kot to, da je konec in da se je otrok rodil. Ob rahločutni in nežni pomoči se mama udobno namesti in počasi prihaja k sebi (in k otročku v njenem naročju, ki ga začne spoznavati).
“Počutim se, kot da prvič držim novorojenčka v rokah.” Ali ta občutek kdaj izostane, pa čeprav imamo drugega, tretjega, šestega otroka?
Prvi dnevi doma so kompleksno jadranje med podoji, kratkimi spanci, skrbjo za bradavice, obiski wc-ja, hvaležnim uživanjem v pripravljenih obrokih in ponujenih pijačah, opazovanjem partnerja, kako se znajde med vsemi novimi nalogami, seznanjanjem starejšega otroka z novorojenčkom, branjem navodil za uporabo raznih pripravkov in obvladovanjem svojih burnih čustev. Bo kdaj še tako, kot je bilo?
Jutri je nov dan.
Mamice včasih na to pozabimo, kajne? Premalokrat se poslužim tiste sladke zvijače, da zaspim kar zraven otroka (ure pred polnočjo štejejo dvojno!) Če je pa spisek opravil še tako dolg, da ne govorim, kako me pokonci držita računalnik in televizija.
Pojdi spat. Morda se bo jutri zjutraj katera današnjih težav rešila sama od sebe (in tudi če ne, imela boš več energije, da se z njo ponovno spoprimeš.)
Če bi se osredotočala le na to, koliko spanja sem zamudila v nočnih urah, na to, česa vsega nisem postorila, ker sem tolažila majhne bolnike, kaj vse je zamujeno, ker sredi svojega razmišljanja rajši obstanem in se nasmehnem malčku, ki je ravnokar pogruntal nekaj novega, bi me že zdavnaj zapustila zdrava pamet …
A kljub vsemu, dve zapisani vrstici na dan mi tudi ohranjata duševno zdravje. Hvala, ker me berete.
Dnevno se mi dogaja, da ne morem verjeti, kakšna škoda lahko nastane v drobcu sekunde, ko otroci pri svojem početju uidejo moji pozornosti.
Kar me skrbi, je to, kakšno škodo jim povzročam v minutah, ko jim pozornost spet namenim in najdem posledice njihove igre.
Kadar smo bolni, utrujeni, obubožani, nepodprti, običajno prevzamemo “preživetveni način”. Živimo na minimumu, ker je to naš instinktivni odziv. Vendar – a je tudi koristen?
Včasih nam pomaga drobno ustvarjalno dejanje, da najdemo ustvarjalni način in se rešimo iz krize. Ne zanemarjajmo svoje ustvarjalnosti, pa tudi če prekle padajo z neba!