Po dolgem času sem vzela v roke neko vzgojno knjigo. Ne vem točno, ali gre v resnici za vzgojno knjigo, saj ne vsebuje nasvetov o tem, kaj bi morala početi z otrokom, ampak se avtor z njo skuša bolj približati temu, kar se dogaja med materjo in otrokom v začetku življenja.

Gre za staro knjigo (prvič izdano davnega leta 1957), a v slovenščino prav pred kratkim sveže prevedeno – na tem mestu dajem poklon prevajalcu Branku Gradišniku za odličen in nadvse privlačen prevod! Slovenske mamice smo dobile namreč delo Donalda W. Winnicotta Otrok, družina in svet zunaj, ki bolj kot vse drugo želi mamam vliti zaupanje vase, šele več kot 50 let kasneje, leta 2010.

S prevajalčevimi besedami, Winnicott se je boril “proti soljenju materinske pameti s strani države, zdravstvene in negovalne stroke, časopisnih rubrik, sosed in tašč …”

Prevajalec skuša opredeliti današnjo slovensko situacijo: “Iz pisem, ki sem jih kot psihološki svetovalec prejel od svojih dopisovalk po nastopu v Polnočnem klubu (26. 2. 2010 na TVS1), se jasno vidi, da je emocionalna čvrstost slovenske matere še bolj majava, kot je bila pol stoletja predtem emocionalna čvrstost angleške matere. To negotovost je imenitno izrazila že moja sobesednica v Polnočnem klubu, sicer “sociologinja družine”, ki je rekla nekako takole: “Po mojem je glorifikacija ženske materinske intuicije pretirana … Osebno lahko rečem, da se mi zdi materinstvo socialni konstrukt … Mati se, šele potem ko rodi, začne učiti te vloge …” In ko sem jo prosto po Winnicottu spomnil, da svoje otroka pač ni vlekla za nogico po tleh, ampak je intuitivno vedela npr. kako mu mora podlagati glavico, da ne omahne, je odvrnila: “Ne, tega nisem vedela.”

In med drugim takole utemelji, zakaj se je lotil prevoda “zastarele knjige” in zakaj se nadeja, ” da jo bo kdo bral, ko pa nima niti ilustracij?” :

“Prispevek, na katerega bi bil osebno ponosen, bi bil recimo, če bi si ministrstvo za zdravje ali družino upalo to neobširno, a silno bogato knjigo deliti nosečnicam ali porodnicam namesto šopka ali paketa plastničnih plenic, saj bi to utegnilo prehraniti neznanske denarje drugim ministrstvom prihodnje generacije, recimo notranjemu, pravosodnemu, obrambnemu in socialnoskrbstvenemu.”

S tem v isti sapi z avtorjem pove, kako neznanski je “prispevek, ki ga na tem začetku daje posamezniku in družbi do običajne mere dobra mati ob moževi opori kratko malo s tem, da je predana svojemu otročičku.” 

Branje knjige priporočam vsem mamicam, ki si želijo bolj zaupati vase in si želijo pridobiti večjo suverenost pri ravnanju s svojim otrokom.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.