Opazila sem, da je moje jutro popolnoma drugačno, če zvečer, preden zaspim, napravim nekaj smiselnega zase.
Moji možgani se prebudijo v tistih prijetnih občutkih, v katerih so zaspali, in se avtomatsko nastavijo na še en tak dan – z obetom smisla, veselja, povezanosti, srčnih želja.
Kaj naj torej naredim, da bo vedno tako? Nekateri to imenujejo čuječnost. Sposobnost, biti s seboj, pozoren, prisoten, sočuten, sprejemajoč.
Za kristjane je to molitev – postaviti se v navzočnost Boga, ki me sprejema, posluša, ljubi, se želi povezati z mano.
Da, en dan v tvojih dvorih je boljši kakor tisoč drugih. Ps 84, 11