Sedim na postelji in dojim. Hčerine oči se zapirajo, kmalu bo zaspala. Umirja se ji dih. Sprostim se tudi sama. Spokojnost se razleze po mojem telesu, čutim prijetno toploto in težo njenega telesca na svojem trebuhu.
Oči pa mi poplesavajo po barvicah, ki so raztresene po tleh. Razmišljam, kolikokrat sem jih v zadnjih dneh že pospravila. A nikoli prijela v roke, da bi risala. Ah, saj risanje ni moja strast. Toda zakaj mi je tako pomembno, da barvice so? In da so pospravljene?
Zdi se mi, da so sinonim za vse, kar si želim imeti v življenju, pa ne utegnem užiti, ustvarjalno uporabiti, razviti. Bom barvice spet pobrala? Porabila dragocen čas, da bodo lično postavljene pokonci v lončku na polici, kjer bodo vsi videli, kako lepo pospravljeno je pri nas in kako ustvarjalni smo, saj imamo barvice? Ali bom raje zakopala svoje roke v nekaj, ob čemer bom pozabila na čas?