Še predobro se spomnim nedavnega občutka – hrepenenja po večjih premikih v svojem življenju. Zakaj mora iti vse tako zelo počasi? Zakaj ne napredujem hitreje? Kdaj bo konec tega vsakdanjika, ko imam občutek, da se nikamor ne premaknem? Delala sem vaje Na svoji zemlji z naslovom Dovolim si biti zahtevna in izpeljati premike in odločitve brez nasilja in sovraštva. Na neki točki mi je prišla na misel prispodoba hoje v hribe.

Večino poti hodimo počasi, a vztrajno, korak za korakom. Morda vidimo vrh, a je še zelo oddaljen in pred seboj imamo kot kača dolgo, vijugasto pot po soncu in razmeroma enolični travnati pokrajini. Nič čudnega, če si zaželimo, da bi se premaknili hitreje, da bi že zavili med skale, se vzpeli višje, premagali višinsko razliko.

Naenkrat pa lahko pridemo do kakšnega slavnega previsa ali prepada, za katerega vemo, da je ključen za dosego vrha. Tisti, ki so ga premagali, so običajno prišli na vrh, drugi so se morali vrniti ali ubrati lažjo varianto.

Občutek imam, da sem prišla čez. Čez neki pomemben prepad, vzdolž katerega sem dolgo iskala točko, kjer ga bom lahko prečkala. A spoznavam, da sem sedaj v spremenjeni pokrajini. Nekaj stare opreme, na katero sem bila delno navezana, sem morala pustiti na drugi strani. Z njo si ne morem več pomagati. Brez nje bom tudi lažje potovala. A kolikor sem si obetala, da se bom lahko na drugi strani premikala hitreje, me zdaj upočasnjuje negotovost, saj sem se znašla na poti s povsem drugimi značilnostmi. Na novo iščem ritem koraka, zaradi razgibanega terena se hitreje utrudim ali me zažeja. Srečujem drugačna živa bitja, ki pritegujejo mojo pozornost. Vem, da sem bližje vrhu, a je naenkrat skrit, ko sem sredi med skalami.

Zaupam v svojo željo, v kondicijo, ki sem si jo nabrala na dolgem delu vzpona, v veščine, ki sem se jih učila prav za ta kos poti.

Bog daj, da mi uspe.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.