Živimo v družbi, kjer je prevečkrat spregledano, da je porod kot enkratni dogodek ključnega pomena za telesno in duševno zdravje matere in otroka in za to, kako se v družini kasneje oblikujejo odnosi. Sporočilo, ki naj bi ga ponotranjile, je, da porod ni pomemben. Slišimo mnogo opazk v smislu: »Še vsaka je rodila.« (mimogrede, tako se imenuje tudi akcija zbiranja porodnih zgodb pri Združenju Naravni začetki. Če se čutite nagovorjene, posredujte svojo porodno zgodbo!)

Le še en dan v življenju ženske?

Zanimiva študija z zgornjim naslovom, izvedena v Združenih državah Amerike med ženskami, ki so rojevale v poznih 60. letih in zgodnjih 70., ko je močneje zaživelo gibanje za naravni porod, je pokazala, da se ženske po 15 do 20 letih po porodu živo spominjajo dne, ko so rodile. Njihovi občutki, ko so v intervjuju opisovale izkušnjo, so bili sveži in globoki. Tiste, ki so porod ocenile z zadovoljstvom, so menile, da so opravile nekaj pomembnega, da so imele nadzor nad dogajanjem, da je njihova porodna izkušnja prispevala k njihovi samozavesti in samospoštovanju. Na dejanja in besede sester in zdravnikov so imele lepe spomine. Teh pozitivnih asociacij pa ni bilo zaslediti v poročilih žensk, ki so porod ocenile z nizkimi ocenami.

Raziskovalka Penny Simkin (doula, voditeljica tečajev priprave na porod, soustanoviteljica mednarodnega združenja doul DONA International in avtorica številnih knjig) študijo zaključuje z besedami: »Tisti, ki skrbijo za ženske v obporodnem obdobju, se lahko iz tega naučijo, da gre pri porodu in izzidu »zdrave matere in zdravega otroka« za mnogo več kot preživeti izkušnjo brez trajnih fizičnih poškodb. Pri vsakem porodu so prisotne tudi možnosti za duševne koristi ali škodo. Zdravniki in babice zelo močno vplivajo na to, kako se bo ženska spominjala svoje porodne izkušnje. Poleg varnega izzida naj bi bil njihov cilj osrečujoč spomin na dan poroda.«

Alenka Rebula v knjigi Blagor ženskam navaja porod kot primer dogajanja, med katerim je zelo pomembno, da ženska zaupa v lastne sile.

»Če doživlja rojevanje kot zanesljivo uveljavljanje svoje ženskosti in se prepusti viharju, ki poriva otroka v življenje, se prebije skozi globoke pretrese in se v njih prerodi, za vedno zaznamovana z materinsko močjo. Ženske napadalne sile so intuitivne, polne slutenj o tem, kaj je treba storiti v ključnih trenutkih, žensko navdahnejo in razsvetlijo. Če tega ne more speljati, postane porod muka, za nekatere ženske, ki ne dobijo ustrezne pomoči, pa celo grozljivo doživetje. Čim boljši je naš odnos do notranjih sil, ki poganjajo porod, tem manj trpimo. Tudi pozneje nas zaupen odnos z njimi varno vodi mimo najnevarnejših vzgojnih čeri. Zato bi morala biti priprava na porod več kot samo telesna vadba in poučenost o dihanju in fiziologiji, predvsem pa bi med nosečnostjo vse potrebovale veliko tišine in poglabljanja. Gre namreč za edinstveno psihofizično in duhovno obdobje, ki omogoča spust v najgloblje občutenje življenja, ženskosti in sebe. Prav na tem dnu najde ženska moč za prerojenje v mater.«

Katere so torej bistvene sestavine osrečujoče, izpolnjujoče porodne izkušnje?

Ko beremo različne porodne zgodbe, se največkrat izkristalizirajo naslednje:

  • pripravljenost na porod;
  • spoštljiv, potrpežljiv in prijazen odnos osebja;
  • prisotnost ljubljenih oseb;
  • stalna prisotnost skrbeče, pozorne, izkušene ženske;
  • da so bile matere v središču dogajanja, da so imele možnost odločanja in tudi so odločale,
  • da je porodna izkušnja pripadala njim;
  • da se je porod dobro iztekel tako za mater kot za otroka;
  • da so imele možnost podoživljanja poroda in pogovora o svojih občutjih.

Zadovoljstvo in občutek izpolnjenosti pri porodu nista odvisna od odsotnosti medicinskih posegov. Morda je bilo med porodom potrebnih več posegov, pa je lahko še vedno osrečujoč, saj je naše doživljanje odvisno predvsem od neoprijemljivih sestavin – človeških vrednot.

Za kvalitetno poporodno obdobje se mi zdi pomembno, da ima ženska možnost podoživeti porod in se pogovarjati o svoji izkušnji. Tako kot me je v prvi nosečnosti motilo, da so mi ljudje v glavnem postavljali troje tipičnih vprašanj (kdaj imaš rok, že vesta spol, kako mu/ji bo ime), se lahko tudi zahtevano pripovedovanje o porodu zbanalizira na glavne, zunanje dogodke – koliko časa je trajalo, ali si dobila kaj šivov, ali je z otrokom vse v redu. Pomembno je ustvarjati prostor in čas, kjer se lahko ženska odpre in spregovori o svojih občutjih, čustvih, kjer odkriva nove povezave in porodno izkušnjo integrira v doživljanje sebe. Če ima pri porodu doulo, bo lahko izkušnjo predelala z njo, saj je temu namenjen vsaj en obisk po porodu. Na lepe spomine na porod najbolj vplivajo ljubezen, skrb, spoštovanje, varnost in upoštevanost, ki so jih bile ženske med porodom deležne. Včasih predelava porodne izkušnje traja dlje časa zaradi kompleksnosti dogajanja. Za iskren in globok pogovor ženska potrebuje osebo, ki ji pozorno prisluhne, je ne obsoja in jo ljubeče spremlja v oživljanju spominov na ta izredno pomembni dogodek.

Tukaj najdete vajo za predelovanje pretekle porodne izkušnje, ki jo lahko samostojno naredite.

VAJA ZA PREDELOVANJE PRETEKLE PORODNE IZKUŠNJE.pdf

VAJA ZA PREDELOVANJE PRETEKLE PORODNE IZKUŠNJE.docx

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.