99513Za druge ljudi večkrat kar poniknem. Ko otroci zbolijo, ko se sama ne počutim dobro, ko imam veliko dela, ko nas ni doma, ko nas kakšen dogodek čisto posrka …

Moja prijateljica, tudi mamica, reče: “Mame razumemo …”

A želim si, da bi tudi v dneh, ko ne dajem ničesar navzven, ne izgubila stika s sabo – da moja zavest, občutek zase, ne bi poniknila. Reka, tudi ko ponikne, ne neha biti reka. Še vedno je bistra, pretočna, živahna, le skrita pod zemljo.

Pa še nekaj – dobro je, da koga kdaj spustimo ali vzamemo s sabo v “podzemlje”, čas in kraj, kjer smo s svojo družino, si delimo vsakdanjost, majhna in velika veselja in skrbi. Tako drug drugega povabimo  v območja, kjer si pokažemo svojo človeškost, hkrati majhnost in veličino.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.