1388492964_5_30_photoNa vikend duhovne priprave na porod prihajata posebna gosta. Petar Krešimir Hodžić in njegova žena Rafaela pričakujeta četrtega otroka. On je zdravnik, predsednik urada za družino pri hrvaški škofovski konferenci in prevedel je knjigo Skozi nosečnost z Jezusom v hrvaščino. Prepričana sem, da slovenskega prevoda te knjige brez njunega delovanja in pričevanja ne bi bilo. Sta strokovnjaka za povezovanje z otrokom v nosečnosti in vodila bosta delavnico na vikendu. Da boste lažje začutili, kaj mi pomeni njun prihod na prvo vikend izvedbo duhovne priprave na porod v Sloveniji, preberite članek, ki je bil prvič objavljen v reviji Božje okolje, reviji za krščansko duhovnost, tik pred izidom slovenskega prevoda knjige leta 2011.

Prijave za vikend sprejemamo samo do 5. maja!

————————————————————————

Te vrstice začenjam pisati v veliki stiski. V slušalkah mi odmeva Manina pesem: »Zakaj mi ne daš miru?« Iz spomina mi priplava misel na rock kantato Ogenj v kosteh, ki sem jo imela še kot otrok priložnost videti v svojem domačem kraju – »Če rečem: »Ne bom ga več omenjal ne več govoril v njegovem imenu,« je v mojem srcu kakor goreč ogenj, zaprt v mojih kosteh. Trudim se, da bi ga ugasil, pa ne morem« (Jer 20,9). Pred očmi mi poplesava podoba Gregorja Čušina in lahko se popolnoma poistovetim z »besno prerokinjo«.

Kdo sem, da bi lahko govorila v Jezusovem imenu? Nisem teologinja. Kdo sem, da bi lahko govorila o porodu? Nisem ne porodničarka ne babica. Pa vendar čutim in sem vse bolj prepričana, da želi Jezus poseči v same globine porajanja življenja in preroditi našo notranjost, da bi ga tudi pri porodu slavili in klicali Njegovo ime. A o tem lahko govorim le iz osebne izkušnje, saj je to vse, kar imam.

Ko sem prvič zanosila, na poročno noč, kot se rad pohvali moj mož, sem se prepustila čudenju, kako nastaja človeško življenje in zrla v skrivnost, ki se je dogajala v mojem telesu. Kaj se je dogajalo? Opazila sem izostanek od menstruacije, kupila sem nosečnostni test, se zelo razveselila dveh roza črtic na njem, se naročila h ginekologinji in jo nato vso nosečnost pridno obiskovala, se udeležila telovadbe za nosečnice, v nosečniškem koledarčku iz tedna v teden z možem spremljala in se veselila sprememb v svojem telesu in otrokovega razvoja. Zahvaljevala sem se za milostni dar, molila za otroka in zase, pri duhovniku prejela tudi blagoslov za nerojenega otroka in njegove starše. Mož je ob večerih božal moj trebuh, se pogovarjal z otročkom, pela sva mu pesmice… Molila sem tudi za porod. Storila sem vse, kar sem kot verna žena čutila, da moram storiti v pripravi na porod. Poznala sem dihalne tehnike, ki smo jih na telovadbi za nosečnice pridno vadile, prebrala sem literaturo o porodu, ki je bila dotlej na voljo v slovenščini (npr. Izziv poroda) in bila sem pripravljena v porodu zastaviti vse svoje moči. Moja mama se je porodov vedno z veseljem spominjala in tako sem lahko zaupala, da bo tudi pri meni šlo vse lepo in prav. Zaupala sem zdravstvenemu osebju, molila, da  bi dobila prijetno in toplo babico. Porod je res minil brez večjih zapletov, ob meni je bila mlada in prijazna babica, z možem sva se neskončno razveselila joka prvorojenca.

Po porodu sem se v iskanju družbe in poznanstev v novem kraju udeležila skupine mamic z dojenčki Začetnica, ki jo organizira Združenje Naravni začetki. Tam sem doživela svoje prve šoke v zvezi s porodom. Nikakor mi ni hotelo biti jasno, zakaj so se ženske odločale za rojevanje s svojo babico, s katero so se vnaprej dogovarjale in srečevale. Jaz sem v tem, da grem v porodnišnico in tam naletim na naključno osebje, ki je slučajno v izmeni, ko se dogaja moj porod, videla skoraj nekakšen čar – tako se bo res pokazalo, da Božja previdnost skrbi zame. Nisem razumela, zakaj niso bile zadovoljne s porodom, kakršnega so doživele, saj se mi je zdelo pri mojem porodu vse povsem normalno.

V drugi nosečnosti pa je mojo pozornost pritegnila knjiga, ki mi jo je omenila prijateljica na zakonski skupini in naj bi govorila o duhovni pripravi na porod. Morala sem priznati, da ta vidik preveč zanemarjamo. Povedala mi je le, da je v angleščini in da jo je njena prijateljica našla na internetu potem, ko je neki zdravnik z ženo v Međugorju govoril  o njej in o svoji izkušnji. Doma sem se takoj lotila iskanja po medmrežju in se kmalu dokopala do angleške elektronske različice knjige Skozi nosečnost z Jezusom, vodnik za srečen porod, ki bo spomladi izšla pri založbi Družina.

S pomočjo knjige sem lažje na novo ovrednotila svoj prvi porod. Je bilo res vse normalno? Bolela me je brazgotina od epiziotomije. Kar slabo mi je postalo, če sem pomislila na bolečino ob tem, ko mi je babica med popadki ročno širila maternični vrat. Občasno so mi v zavest priplavali stavki, ki jih je izgovarjala babica pri prvem porodu: »Ne vem, zakaj gre sedaj vse tako počasi.« »Nekaj bomo dali.« »Za vas je bil dojenček prevelik.« Spominjam se, da sem se želela potruditi in ustreči babici, potiskala sem, kakor in kolikor sem znala, pa mi je vseeno dala umetne popadke, mi prerezala presredek. Ko sem v poporodnem obdobju pomislila, da bi morala še enkrat roditi, sem kar vzdrgetala. Vse to je govorilo, da je z mano in mojim telesom nekaj narobe.

Preobrata, ki mi ga je knjiga prinesla v mojem razmišljanju in pogledu na porod, nikakor nisem pričakovala. Ko sem namreč prebirala poglavja o naravnem porodu, me je naravnost pohujšalo to, kar je avtorica pisala o ukrepih, ki jih lahko uporabimo za lažji porod. Pri porodu mi je vendar namenjeno, da trpim! Kako si lahko torej pomagam z gravitacijo v pokončnih položajih, kako si lahko vendar vzamem dovoljenje, da bi izbirala svojega porodničarja in babico, kdo mi daje pravico, da kritično presojam posege in postopke, ki jih uporabljamo pri porodu? Kako naj izbrišemo vsa desetletja vplivov, ki definirajo porod v naših predstavah? Saj so nam vsem dobro znane posledice izvirnega greha in besede Boga Evi: »Zares, mnogo boš trpela v svoji nosečnosti in v bolečinah boš rojevala otroke.« (1 Mz 3,16)

S svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem je Jezus odrešil vsak aspekt našega življenja. Prepričana sem, da hoče biti Kralj našega življenja in tudi poroda, da hoče prisostvovati prehodu otroka na ta svet. Verjamem, da je stavek, ki nam obljublja obilje življenja, namenjen tudi porodnicam. Da jim je naklonjen in da čuti z rojevajočimi ženami, je pokazal v svojem poslovilnem govoru učencem: »Žena na porodu čuti žalost, ker je prišla njena ura. Ko pa rodi, se ne spominja več tesnobe zavoljo veselja, ker se je človek rodil na svet.« Ne govori o bolečinah, ne govori o smrti, o nevarnosti, v kateri naj bi bila, govori le o žalosti, o tesnobi, o trenutni stiski, ki jo bo zmogla premagati z Njegovo pomočjo.

Avtorico knjige Kelly Townsend je navdihnilo delo utemeljitelja in pionirja sodobnega naravnega poroda dr. Grantlyja Dick-Reada, ki pravi, da je neznosna bolečina pri porodu posledica strahu in napetosti. Mediji, grozljive zgodbe in Satan so v nas zasejali nepojmljivi strah pred porodom. Strah, napetost in bolečina nato tvorijo začaran krog, iz katerega se ženska težko reši brez ustrezne pomoči in vere, da bo zmogla. »Bog je ljubezen… V ljubezni ni strahu, temveč popolna ljubezen prežene strah. Strah je namreč povezan s kaznijo, in kdor se boji, ni dosegel popolnosti v ljubezni.« (1 Jn 4,16-18)

»In nikar se ne prilagajajte temu svetu, ampak se tako preobražajte z obnovo svojega uma, da boste lahko razpoznavali, kaj hoče Bog, kaj je dobro, njemu všečno in popolno.« (Rim 12,2)  S pomočjo knjige sem jasno začutila, da je bil moj porod odrezan od mojega duhovnega doživljanja. Jasno mi je tudi postalo, zakaj sem v napornem obdobju po porodu tako dolgo iskala stik z Bogom in se spraševala, kako lahko Jezus govori: »Prišel sem, da bi imeli življenje in ga imeli v obilju.« Čutila sem, da ima življenje le moj otrok, jaz pa sem doživljala močno sušo.

Cerkveni dokument Mulieris dignitatem (Apostolsko pismo o dostojanstvu žene) pravi o materinstvu: »Ženino materinstvo v obdobju med spočetjem in otrokovim rojstvom je biofiziološko in psihično dogajanje, o katerem vemo danes več kot v preteklosti, saj je predmet številnih daljnosežnih raziskav. Znanstvena analiza povsem potrjuje, da predstavljata že fizična konstitucija pri ženski in njen organizem naravno sposobnost za materinstvo, spočetje, nosečnost in rojstvo otroka; vse to je posledica zakonske združitve z možem in ustreza psihofizičnemu ustroju žene.« Ustvarjene smo za rojevanje! Dvomiti v to, da se žensko telo lahko pod vplivom hormonov, ki se pri porodu sproščajo v ustreznem okolju, odpre in porodi otroka, pomeni torej dvomiti v Stvarnikov načrt.

Knjiga je vabilo, da povabimo Boga v samo porodno izkušnjo in mu izročimo trenutke, ko se rojeva ne le otrok, ampak tudi mati, oče, družina. Govori o tem, da se lahko pri porodu popolnoma opremo na Jezusa in na Njegovo ljubezen. Knjiga nam bliža Sveto pismo, nas vabi, da ga redno odpiramo in v njem iščemo besede tolažbe, upanja in vere med nosečnostjo in porodom. V njej najdemo tudi množico molitev za razne priložnosti v času pričakovanja.

Ali sem se izgovarjala, da nimam primernega poklica, da bi govorila o porodu? Jezus se je znašel. Sem prevajalka. Izčrpnost knjige in njena resnična pomoč pri celostni krščanski pripravi na porod (telesni, čustveni in duhovni) me je nagovorila, da jo prevedem in prinesem v slovenski prostor. V njej sem zvedela tudi za poklic doule – ženske s svojo izkušnjo poroda in materinstva, ki služi družinam v pričakovanju. Ravno v času po mojem drugem porodu je Združenje Naravni začetki organiziralo prvo izobraževanje za porodne doule.

Sedaj skušam odgovoriti na Jezusov klic. V meni je zanetil ogenj, da informiram, spodbujam in psihično podpiram nosečnice in njihove može. 

Članek je bil prvič objavljen v reviji Božje okolje, leto 36, številka 1/2011

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.