Kako dati drugemu dostojanstvo, če ga sama ne občutim? Če mi je skozi vse življenje privzgojena manjvredna vloga in bi se morala odkupovati za vsako dobrino, za vsako srečno doživetje – z dosežki, denarjem, uslugami … ?
Sedaj pa izkušam, da lahko doživljam kraljevsko dostojanstvo pri dojenju, pri pestovanju, pri obisku zdravnika, tudi pri pripravljanju kosila, tudi pri čiščenju kopalnice, tudi pri pobiranju kock s tal, tudi pri odgovarjanju na najpreprostejša vprašanja…
To doživljanje obudim s preprosto mislijo, da s tem soustvarjam svoj svet, svoj dom, srečo svoje družine – všeč mi je, kako se svetijo ploščice, ko se tuširam, osreči me, ko z otroki skupaj sestavljamo vozila iz kock, nasitim si dušo in telo, ko ob moževem prihodu iz službe skuham novo zelenjavno jed in jo potem z velikim tekom zmažemo… Čutiš, mamica, kako polna dostojanstva si?