NOVIČKE S TEBOJ SEM

Mamine lekcije

Potopljena v zdaj

Muzam se ob njenih mehkih laskih in voham sladkost njene kože, potapljam se v njene rjave očke, uživam, ko se stisne k meni. Ne predstavljam si, da bi bila v tem trenutku kje drugje kot pri meni.

Sedim v koncertni dvorani in dlake se mi ježijo od glasbenega užitka, ki se razliva z odra med občinstvo. Ko vsa dvorana vstane, zaplešem tudi jaz in predam se ritmu in ploskanju. Ne predstavljam, da bi bila v tem trenutku kje drugje.

Zadremala sem že, ko so pospali otroci. Kljub temu začutim, da se je v posteljo ulegel tudi mož. Nemudoma sem predramljena in stisnem se k njemu. Naenkrat sva sama na tem svetu, brez vseh obveznosti, brez otrok. Ne predstavljam si, da bi kdaj odšla.

Poslušam njegovo čebljanje, navdušeno pripoved, prisrčne besedne igrice. Z ročicami me gladi po obrazu, s telesom pleše po postelji in me prebuja v jutro. Pripravljam se, da vstanem in grem pripravit zajtrk za vse. Ne predstavljam si, da ne bi imela te naloge.

Potopim se v besede v angleščini in skušam čim lepše izraziti njihov pomen v slovenščini. Pozabim na čas in kmalu je delček, ki ga imam danes za prevesti, prelit v naš jezik. Zadovoljna vstanem od računalnika. Ne predstavljam si, da bi svojo službo opravljala kje drugje.

Sedim nasproti prijateljici. Pripoveduje mi o pripetljajih prvega meseca z dojenčkom. Tako sem vesela, da jo spet vidim. Čeprav ima diametralno nasprotno zgodbo od moje, jo poslušam brez sence obsojanja. Še več, občudujem jo. Pritrjujem njenim besedam, v sebi iščem podobne občutke. Sorodni sva si. Ne predstavljam si, da ne bi imela te izmenjave v svojem materinstvu.

Odprem molitvenik in berem jutranji psalm. Zahvaljujem se, da imam vse to. Da so ob meni ljudje, ob katerih lahko polno živim in pozabim na vse.

Moč odločanja

Pogosto me preplavi občutek, da ob dnevih, ko pričakujem gnečo, ne morem ničesar narediti proti njej, da me bo dan preprosto odnesel s svojimi obveznostmi in preobrati. Vendar to ni res. Vsak trenutek imam možnost odločati, kaj bom s svojim časom. Želim jo izkoristiti.

Kje imaš otroke?

Dolgo zbiram energijo, pogum. Iščem načine, da bi lahko spet udejanjila, kar mi je pri srcu.

Pojavim se v socialni situaciji, kjer čutim, da lahko uporabim svoje talente.

In me vprašajo: “Kje pa imaš otroke?”

Želim si, da ne bi tako alergično reagirala. A resnično me zbode. In zelo težko bi vprašanje razumela dobronamerno.

Podton, ki ga zaznam, govori: “Tvoje mesto ni nikjer drugje kot z njimi. Če jih imaš, moraš skrbeti zanje 24 ur na dan.”

Upam, da se motim in da se vprašujoči veseli z menoj, da sem prišla. Da je vesel, da so ljudje, ki si delijo skrb za otroke z menoj. Da je vsak od nas lahko tam, kjer uporablja svoje darove. Doma in v svetu.

Obujanje starega veselja

Exif_JPEG_420
Exif_JPEG_420

V mladih letih sva z bratom vsake šolske počitnice vneto igrala šah. To je bil pravi počitniški turnir. Brat še vedno vsakomur ponosno pove, da sem ga jaz naučila to prestižno igro, vendar me je kmalu začel premagovati 😉

Odkar imam otroke, sva zaman poskušala dokončati kakšno partijo. A neko letošnjo oktobrsko nedeljo nama je začuda uspelo: na domačem vrtu sva odigrala tri igre, na sončku, ob kavici in pecivu. Pika na i: zmagala sem 2:1! 🙂

Sedaj me je povabil, da igrava preko mobilne aplikacije. Časa za naslednjo potezo imava en dan. O, kako veliko boljše je to kot pa obupano neorientirano brskanje po spletu!

Ali imaš tudi ti kakšno skrito veselje, ki mu že dolgo nisi dala duška? Kako bi si ga s prilagoditvami omogočila v tem času?

Raznolika jutra

So jutra, ko lahko z otroki poležavamo, kolikor nas je volja. In jutra, ko je treba urno vstati in se obrniti naokrog, da je vse postorjeno. To je modrost neke izkušene matere, ki me spremlja vsakič, ko moram presoditi, kakšen vrstni red naj uberem tokrat in še posebej, ko mi je težko iti preko sebe.

Nujen pobeg

Ne vem zate, a jaz nujno moram redno pobegniti iz naše srčkane družinice. Če čakam, me v prvem trenutku, ko to naredim, običajno žene na rob kakšnega previsa ali pa me ima, da bi se v nedogled vrtela s stegnjenimi rokami in z obrazom proti krošnjam.

Ali ne prikazujejo v filmih s takimi prizori norice? Trenutek, ko se jim je že popolnoma zmešalo? No, saj se v tistem trenutku točno tako počutim tudi jaz.

 

Neulovljiva

Ne glede na to, koliko razkrijem o sebi, vedno bodo deli mene ostali skrivnostni, še ne poznani, tudi mojim najbližjim. Čudežno je, da sem ustvarjena kot neskončen izvir idej, doživljanj, čustev, pobud, odločitev … Vedno bom presenečala, vedno bom nova.

Dvigovanje uteži

Ženske ne dvigujemo uteži, pač pa kriterije. V zahtevnosti do sebe.

Kaj vse sem pričakovala od sebe, ko sem bila prvič mama in kaj pričakujem zdaj?

Seznam se je podaljšal in jaz sem še vedno pogosto v občutkih krivde, ker nisem to in ono in tretje. Nekatere stvari sem odlično osvojila, pri drugih stalno ponavljam ene in iste napake, na mnogih pa sem večna novinka. Nikoli mi ne bo zmanjkalo področij, kjer se lahko kaj naučim.

Je pa skrajni čas, da si pri učenju dajem več sočutja do sebe.

 

Ujeta v mrežo sramu

IMG_7036Brene Brown doživljanje sramu pri ženskah opisuje s prispodobo mreže. V katerokoli smer se obrnemo, kjerkoli želimo najti izhod, se zapletemo v nove zanke, je nova brezizhodna situacija. V glavi se nam vrti: nikoli dovolj, nikoli dovolj. Nikoli ne bom dovolj dobra.

Protiutež temu so pogoji zadostnosti, ki jih jih “izumila” Jennifer Louden. Odločim se, kaj bo za danes dovolj. Za življenje, ki ga zmorem kot človek. Napišem stvari, ki s katerimi bom danes zadovoljna. In ko jih postorim, je to dovolj.

Zame je en tak dan, ko mi ta nasvet pride res prav. Kajti vsega ne zmogla nikoli.

 

Nepredstavljivo postane vsakdanjost

dsc_2425zmanjsanaNekje sem prebrala, da je kmetica ustvarjalna že v trenutku, ko si zamišlja, kako bo tisto leto razporedila setev pridelkov po polju.
Neverjetno, kaj vse se uresniči zato, ker si zamislimo v svojem umu.

Podobno je s kulinaričnimi recepti. Kako so nastali? Mislite, da že od nekdaj prebivajo v kuharskih knjigah? Ali pa celo na spletnih kuharskih straneh? Ustvarjalna sem tudi, ko iz napisanega ustvarim jed, ki nahrani.

To sem v svojem življenju pogosto podcenjevala. Ko si nekaj živo predstavljam, imam ogromen potencial, da to uresničim v bližnji prihodnosti. Lahko bi rekla, da me nekaj prešine in v naslednjem trenutku že hitim udejanjati.

Oči za to mi je odprl moj zvezek neužite lepote. Nekajkrat sem si vanj zapisala, da bi rada fotografirala čudovit jesenski grm, ki ga gledam vsak dan večkrat skozi kuhinjsko okno. A časa za to, da bi dejansko stopila ven s fotoaparatom, nisem našla.

Včeraj pa je po prihodu domov hčerka še vedno spala v avtu. Šla sem v hišo in pojedla že vnaprej pripravljeno kosilo, nato pa šla preverit, ali se je že zbudila. Spotoma sem pograbila torbo s fotoaparatom. Še vedno je spala in jaz sem si nekaj metrov od avta dala duška z barvami, škljocanjem in hranjenjem duše.