IMG_9121Počitniški dnevi, ko ni strogo določeno, kaj naj bi počeli (kar me izredno veseli), mi pomenijo posebne vrste časovno luknjo. Ne vem točno, ali bi hitela postoriti kaj od tega, česar mi še v tem letu ni uspelo, naj načrtujem novo ali predvsem užijem sedanji čas, današnji dan, tak, kakršen mi je podarjen.

Mejo med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo mi še dodatno zabrisujejo snežna belina, domače jaslice, znane vonjave in lastna nagnjenost, da se zatopim v svoje misli, se sprehajam med časovnimi dimenzijami, obujam stara in nova hrepenenja.

Želja po tem, da bi izrazila, česar mi je polno srce, mi skoraj ne da dihati. Da, človek si včasih želi, da bi zares lahko zamrznil čas. Zaenkrat poznam samo nekaj načinov, kako to storiti, kako ujeti čas in ga ponesti s seboj. S fotografijo, s pisanjem, s spominki in vpijanjem trenutka vase z vsemi čuti (ki nas kot magdalenice nekoč lahko ponesejo nazaj). Naj ostane tako lepo.

Leave a Reply

Your email address will not be published. Required fields are marked *

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.