Morda se v materinstvu zdi, kot da ves dan ne počnemo ničesar pametnega. Drobna opravila, ki jih je nešteto, se nikjer ne poznajo, družba ne ceni dela, ki se ne vidi, same nismo navajene vrednotiti drobnih del ljubezni in ustvarjalnosti. Kam se zapišejo trenutki, ko “popihamo” buško, obsedimo s spečim dojenčkom v naročju, se sprehodimo po jesenskem soncu, se nasmejemo popackanemu obrazku, pobožamo mehke laske…?

Ko se družina poveča, je treba marsikaj zastaviti na novo. Otrok nas popolnoma posrka vase. Velikokrat ugotovimo, da sploh nismo vajene jasno izražati svojih želja in potreb, se pogovarjati o tem, kar čutimo, doživljamo. Nevarno je, da popolnoma pozabimo nase. Za to, da smo nesrečne, začnemo kriviti druge, otroke, moža, starše, prijatelje, ki nočejo pomagati… Ključni preobrat pa se zgodi, ko prevzamem odgovornost za to, kar se mi dogaja…

Ko minevajo meseci na porodniškem dopustu, presenečene ugotavljamo, da je (je še?) družina eno redkih prizorišč, kjer se ohranja zastonjskost, brezplačnost, darovanje… Ali štejem, kolikokrat stisnem  otroka k sebi? Ali menjujem svojo naklonjenost za njegove nasmehe? Ali ponoči, ko vstajam iz postelje, da bi potolažila jokajočega otroka, preračunavam, kako mi bo to drago povrnil? Ali sem pretirano obremenjena s tem, koliko me bo stala oprema za dojenčka? Danes razmišljam o tem, kako sem obdarjena s tem, da sem mama – vsak dan znova in neštetokrat…

Po rojstvu otroka in v življenju z njim nas lahko pogosto obiščejo zelo neprijetna čustva. Strah, obup, nemoč, jeza… Takrat nam lahko zelo veliko pomaga že samo védenje, da nismo same. Ni prav, da bi se osamile v stiski. Dva pomembna vira pomoči najdete na spletu: forum Obporodne stiske in pa priročnik Zima v srcu, ki govori o tem, kako prepoznati in omiliti ali preprečiti poporodno depresijo.

Ko dobimo otroka, morda prvič v življenju začutimo, da imamo vpliv na življenje nekoga drugega. To je lahko precej pretresljivo spoznanje, ki korenito prevetri naš vrednostni sistem. Kakšen svet želim predstavljati, ustvarjati in predajati svojim otrokom?

V materinstvu se učim biti zvesta v drobnih dejanjih – sebi in drugim. Takih priložnosti je neskončno. Petkrat na dan po petkrat za pet sekund stisniti mišice medeničnega dna; dojiti ponoči brez godrnjanja; si vsak dan vzeti pol ure časa zase; skuhati zdrav in hranljiv obrok; kritično presoditi, ali moj otrok zares potrebuje neko igračo; možu z nasmehom odpreti vrata, ko se vrne iz službe; se z otrokom odpraviti na sprehod v sončnem vremenu; poklicati prijateljico, ki je nedavno rodila in s katero imava veliko skupnega…

Če kdaj, je v obporodnem obdobju, v zgodnjem materinstvu priložnost, da se učimo biti tu in zdaj, bivati v trenutku, se naučiti čakati, pričakovati brez nestrpnosti, se učiti nekaj početi z vsem telesom, dušo, duhom. Tega nas uči otrok. Otrok ne more živeti drugače kot v sedanjosti – sedaj je v trebuščku, sedaj je lačen, sedaj bi se igral, sedaj bi spal… Ne skrbi ga preteklost, ne skrbi ga prihodnost. Preprosto JE.

Z rojstvom otroka se nam precej zamaje vrednostni sistem. Kar se nam je prej zdelo pomembno, se sedaj ne more primerjati z novim veseljem, obenem pa dobi “uspeh” popolnoma novo definicijo – npr. uspeh je, ko začnemo polno dojiti po mesecu groznih težav z bolečimi bradavicami; ko nam uspe po dolgotrajnem uspavanju dojenčka iti pod tuš ali si vzeti deset minut zase; ko otrok prvič prime igračko v roke, se dolgo sekundo sam obdrži na nogah, izreče prvo besedo; zadovoljne gremo spat, ker nam je v celem dnevu opravil, ki se nikjer nič ne poznajo, uspelo odkljukati le eno dodatno nalogo z našega dolgega seznama …

Prestavitev ure na zimski čas je lahko za mamice z majhnimi otroki zelo naporna, saj ti začnejo vstajati veliko bolj zgodaj kot prej. Nam pa se morda ne da niti vstati iz postelje. Kaj poganja te majhne nadobudneže, da so tako polni energije?

Dnevna spodbuda za mamice bo kmalu na voljo v obliki namiznega koledarčka!

Lahko jo dobivaš na mejl! Prijavi se tukaj!

Sodeluj v spletni anketi!

Arhiv dnevnih spodbud za mamice