Nismo vajeni razmišljati, kako bi lahko tisto, kar nas mori, z majhnimi gestami obrnili na bolje.

V ponedeljek me običajno na postelji čaka gora cunj, ki zna zamoriti tudi popoldne z otroki, saj bi se raje igrali zunaj kot mi pomagali. Od prejšnjega tedna bi si rada ogledala in poslušala navdihujoč posnetek. Dve nalogi se tepeta, dokler se ne domislim, da si lahko prenosnik postavim na likalno desko in delam oboje hkrati. Pogled skozi svetlo okno spalnice pa mi neprestano prinaša nove ideje. Ko končam, se kraljevsko usedem na prazno posteljo in si zapišem svoje misli.

Kako si lahko poživiš naloge, ki jih želiš storiti, te celokupno morda celo privlačijo, a lahko na neki točki postanejo mukotrpne in požrešne s časom?

• pišeš članek? Kaj če se poigraš s fontom v urejevalniku besedila?
• kuhaš kosilo? Kaj če si daš radio malo bolj na glas kot običajno in zraven še malo zaplešeš?
• moraš nekaj razvrstiti, popraviti, pregledati? Kaj če delo prestaviš na sonce, na vrt?
• si obetaš čakanje v vrsti? Lahko vzameš s seboj nekaj za prijetno branje/poslušanje?
• moraš urediti birokracijo? Imaš pri roki kakšne luštne nalepke, s katerimi si okrasiš mape/zvezke/liste?
• …

Domišljija nima meja in samo ti veš, kaj te lahko spravi v dobro voljo 😉

Pred kratkim mi je sin z navdušenjem, preden je zaspal, zaupal, da se v šoli po novem učijo račune z več seštevanci ali odštevanci (“Veš, mami, imamo dva plusa in dva minusa!”).

Na to sem se spomnila danes, ko sem videla, kako sem drugi mamici s priporočilom pomagala k neki odločitvi, ki obema zelo lajša in lepša življenje.

Imejmo v življenju čim več seštevancev veselja in podpore!

Da bi zares zaživela življenje po svoji meri, mi ni treba pritiskati na druge, se prepirati in dokazovati. Tudi ne očitati: “Nikoli ni po moje!”

Zbrati moram moč, da preprosto naredim po svoje. Se najprej vprašam, kaj bi po moje sploh bilo. Si srčno zaželim. Se poslušam in si verjamem. Ter storim. Kolikokrat to zanemarim, ko mi nihče ne stoji na poti.

Nisem si mislila, da si bom kdaj  nastavljala budilko za zakonski odnos.

A če življenje postane rutina (in te vleče po tirih, ki gredo naravnost čez nekoč cvetoče pomladne travnike zaljubljenosti), je lahko:

• “železni urnik” za zakonske pogovore edino, kar omogoči, da si izmenjava misli, poglede, čustva, pa četudi bolj burno
• udejanjena misel na to, kaj moj mož rad jé, edino, kar mu pričara nasmeh na obraz v napornem dnevu
• vztrajno vabilo po elektronski pošti edino, kar sporoča moje globoke želje
• beseda na koncu jezika, ki vendarle tam ostane (in jo grenko pogoltnem), edino, kar umiri naelektreno poznopopoldansko ozračje
• ljubeča podreditev alarmu ob nečloveški jutranji uri edino, kar spodbudi tisti tako zaželen stavek: “Daj se stisni malo k meni.”

Pride dan, ko se ti zdi, da ne boš zmogla, da se zaman trudiš, da ne bo nikoli bolje, da nikomur ni v resnici mar zate … in vse, kar je še takih črnih misli.

Zadnja stvar, ki si jo takrat želiš, je, da bi se poslužila tistih cenenih nasvetov o tem, kako se moraš le malo naspati, iti malo ven na sonce, se malo razvajati … Kaj pa pametnjakoviči, ki ti jih trosijo, vedo, v kakšni krizi si!

A čudno:  tolažilno branje, spanec, topel tuš, dobra glasba, masaža s sivkinim oljem, lepa obleka, sončni žarki, sladoled z možem in dobra novica po mejlu RESNIČNO delajo čudeže!

Včasih sem verjela (še posebej po rojstvu drugega otroka, ko je bilo vse toooliko lažje, ker ni bilo tako neznano kot prvič – čeprav je deljenje pozornosti med dva otroka bilo izziv zase!), da s številom otrokom upada negotovost in potreba po spraševanju pri materah, češ, “ona, ki jih ima pet, pa že ve, kako se stvari streže!”

Kako sem se motila!

Saj ne, da ne bi eksponentno pridobivale izkušenj, modrosti in se mojstrile v prilagajanju, a čisto vsak otrok prinese s seboj kup vprašanj in negotovosti in novih iskanj. Ni nam prihranjena samorefleksija, novo dogovarjanje in postavljanje temeljev, vedno znova.

V naši notranjosti ves čas nekaj klokota in brbota, a ne govorim o fizičnem, slišnem svetu.

Včeraj sem se v nekem trenutku tega zavedala in obvladovala mešanico občutkov, ki se mi je prebujala; v drugem pa sem se odzvala, ne da bi si v resnici prisluhnila in se občutila. V prvem primeru me je bilo strah, vendar sem se uspela pomirjati, v drugem pa me je zajela vseobsegajoča panika.

Oba trenutka sta bila za osebe, s katerimi sem bila v stiku, zelo pomembna.

V stanju, ko nas notranji ropot preseže, ne zmoremo empatije do drugega človeka. Kako pogosto to dopuščamo?

Zadnje čase večkrat dobim mejl, ki se začne ali konča takole: “Vem, da imaš zelo malo časa …”, ali takole: “Gotovo si zelo zaposlena …”, a vsebuje prošnjo ali stisko, ki je pošiljateljici zelo pomembna . Vsakič me zbode, saj se hkrati zavedam, da bo verjetno res minilo nekaj časa, preden bom lahko odgovorila, po drugi strani pa – kaj če bi bil ta argument premočna ovira, da bi mi sploh pisala?

Pred kratkim sem brala knjigo Playing Big, ki v enem poglavju našteva in opisuje, kako se ženske omalovažujemo v komunikaciji. S povsem mimobežnimi izjavami, ki jih verjetno niti opazimo ne.

• “Oprostite, samo malo bi vas zmotila …” (v resnici pa hočemo dovolj časa in pozornosti, da bi opisale neko stvar, ki nam je zelo pomembna)
• “Hotela sem samo …”
• “Vem, da nisem usposobljena za to področje, vendar menim …”

Kako zveni to drugim? Kako to sliši naslovnik?

Avtorica knjige Tara Mohr pojasnjuje, da tak način uporabljamo, da bi omilile napadalnost, predvsem pa se povezale z naslovnikom – izrazile prijaznost, sočutje. Vendar ni treba, da to storimo tako, da sebe podcenimo.

Pomislite samo, ali moški v vašem življenju tako pristopajo k vam? Ali preprosto povedo, kar mislijo, prosijo za tisto, kar potrebujejo in vprašajo, kar jih zanima?