Nekje sem prebrala, da je kmetica ustvarjalna že v trenutku, ko si zamišlja, kako bo tisto leto razporedila setev pridelkov po polju.
Neverjetno, kaj vse se uresniči zato, ker si zamislimo v svojem umu.

Podobno je s kulinaričnimi recepti. Kako so nastali? Mislite, da že od nekdaj prebivajo v kuharskih knjigah? Ali pa celo na spletnih kuharskih straneh? Ustvarjalna sem tudi, ko iz napisanega ustvarim jed, ki nahrani.

To sem v svojem življenju pogosto podcenjevala. Ko si nekaj živo predstavljam, imam ogromen potencial, da to uresničim v bližnji prihodnosti. Lahko bi rekla, da me nekaj prešine in v naslednjem trenutku že hitim udejanjati.

Oči za to mi je odprl moj zvezek neužite lepote. Nekajkrat sem si vanj zapisala, da bi rada fotografirala čudovit jesenski grm, ki ga gledam vsak dan večkrat skozi kuhinjsko okno. A časa za to, da bi dejansko stopila ven s fotoaparatom, nisem našla.

Včeraj pa je po prihodu domov hčerka še vedno spala v avtu. Šla sem v hišo in pojedla že vnaprej pripravljeno kosilo, nato pa šla preverit, ali se je že zbudila. Spotoma sem pograbila torbo s fotoaparatom. Še vedno je spala in jaz sem si nekaj metrov od avta dala duška z barvami, škljocanjem in hranjenjem duše.

Sedim na postelji in dojim. Hčerine oči se zapirajo, kmalu bo zaspala. Umirja se ji dih. Sprostim se tudi sama. Spokojnost se razleze po mojem telesu, čutim prijetno toploto in težo njenega telesca na svojem trebuhu.

Oči pa mi poplesavajo po barvicah, ki so raztresene po tleh. Razmišljam, kolikokrat sem jih v zadnjih dneh že pospravila. A nikoli prijela v roke, da bi risala. Ah, saj risanje ni moja strast. Toda zakaj mi je tako pomembno, da barvice so? In da so pospravljene?

Zdi se mi, da so sinonim za vse, kar si želim imeti v življenju, pa ne utegnem užiti, ustvarjalno uporabiti, razviti. Bom barvice spet pobrala? Porabila dragocen čas, da bodo lično postavljene pokonci v lončku na polici, kjer bodo vsi videli, kako lepo pospravljeno je pri nas in kako ustvarjalni smo, saj imamo barvice? Ali bom raje zakopala svoje roke v nekaj, ob čemer bom pozabila na čas?

Blagor človeku, ki ne poseda v družbi porogljivcev. Daje sad ob svojem času, vse, kar dela, uspeva.

Ta citat iz knjige Psalmov me v zadnjem času nagovarja na povsem nov način, predvsem glede odlašanja. Želim si dajati sad ob pravem času. Torej ne zamujati srečanj, ob roku oddati gradiva, pravočasno pripraviti kosilo, svoj čas namenjati smiselnim rečem, ustvarjati v skladu s svojimi cilji …

Kaj je recept? Da se izogibam porogljivcem, torej ljudem, ki govorijo tja v en dan, se pogosto norčujejo in ne opravljajo nobene pametne naloge.

Včasih sem mislila, da taki ljudje sedijo v vaških gostilnah, ob socialnih omrežjih pa spoznavamo, da se pojavljajo povsod in v najrazličnejših preoblekah.

Ostrila bom svoj občutek za to, s kom preživljam svoj čas.

Socialna omrežja mi močno grenijo življenje. Kamorkoli se podam, karkoli delam, povsod mi sledijo misli: bi morala to omeniti? Bi morala posneti fotografijo? Poglej, kako čudovit pogled! Zakaj ga ne bi delila? Obenem se mi v trenutkih, ko vrtim gumb na miški in se pomikam navzdol po nizu novičk, vedno bolj in bolj krepi občutek, da je moje življenje dolgočasno, da nisem nič posebnega, da zamujam to in ono in tisto.

V obilici dela, ki ga imam doma, nikoli ne splavam na suho – da bi rekla, zdaj pa imam čas, duša, uživaj, jej in pij, dobro se imej! Moje želje ostajajo neslišane, zatrte, otopele. Počutim se nesposobno, neorganizirano, brezciljno.

Ko me mož zbeza iz mojega gnezda, imam zato večkrat občutek, da le sledim, da to sploh ni moje življenje, da sem le še ena izmed, brez lastnega krmila, brez lastne pobude, brez lastne enkratnosti.

Tesnobo, ki me ob tem preveva, tešim s tem, da lovim lepoto okrog sebe v fotografski objektiv. Poskusim ujeti tudi košček svojega telesa. Prosim moža, da fotografira tudi mene. A ob misli, da bi to objavila in delila, se tesnoba povrne. Ali niso vse fotografije iste? Ali nismo vse v tem istem dolgočasju, pripete na otroke, može, sledimo drugim v gonji za to, da bi nas priznali kot enkratne?

Pomaga mi spoznanje, da tudi če sledim, se odzivam na pobude drugih, sem lastnica izkušnje. Pa kaj, če da mož pobudo za izlet? Jaz sem tista, ki hodim s svojimi nogami. Jaz sem tista, ki z očmi zaobjamem razgled na vrhu hriba. Jaz sem tista, ki  čutim, kako mi lica rdijo in se mi sapa umirja po napornem klancu. Čeprav nimam časa, da bi se vsega tega naužila, saj po meni že plezajo otroci, me prosijo za malico in čaj, moje mleko in naročje in mi hitijo pripovedovati, kaj bodo za pusta (kje je še to?!!!) , ni tam, na tistem mestu nihče drug kot jaz.

Vidiš jesenski list, ki pada z drevesa? Si opazila kapljico, ki je spolzela po šipi, ko si se ozrla ven v deževen dan? Se ti milo stori ob pogledu na nežno otrokovo lice?
To si ti. Trenutek, ki ga užiješ, pa tudi če le bežno, je tvoj.

Nihče ti ga ne more vzeti.

Kaj da počnem vse dneve, da se nič ne oglasim, boste porekli? Povedala vam bom, resno treniram.

Zjutraj pred odhodom v vrtec in šolo igram z otroki pinkponk vprašanj, zakaj je treba to in ono.

Dopoldne tečem tek čez ovire, da lahko ob dojenju, pestovanju in previjanju poskrbim še za svoje potrebe.

Popoldne žongliram med šolskimi domačimi nalogami, opravki, jokom in neskončnimi “Veš kaj, mami!”

Zvečer se plazim po zahtevnem poligonu umirjanja vseh družinskih članov, da se pripravim za najzahtevnejšo športno disciplino – počitek, saj si moram ves čas z železno voljo ukazovati: ulezi se že vendar v posteljo!

Pred kratkim sem na zakonski skupini, kjer smo govorili o naravnavanju na isto valovno dolžino z zakoncem, na glas vprašala sebe in druge: “Kako se lahko povezuješ z nekom, ki ga ni, čeprav je?”

To je epidemija današnjega časa. Sediš ob človeku, ki pa je zaseden mentalno, čustveno in pogosto tudi telesno (ves v delu ali pa z očmi, prilepljenimi na zaslon, in zaposlenimi prsti). Trdi, da te posluša, čeprav dobro veš, da te ne more začutiti, se vživeti vate in te zares slišati.

Obenem pa je na nek način to moja potreba že vse življenje. Rada se zatopim v svoje misli, odmislim vse drugo in delam nekaj v miru, brez zunanjih motenj (in tu me motijo tudi moji bližnji). Morda je to naravna težnja, ki jo nekateri potrebujemo v večji, drugi pa v manjši meri.

Zanimivo je, da se otroci na obe vrsti “neprisebnosti” enako odzovejo. Želijo pritegniti pozornost, doseči, da jih bomo videli, slišali, začutili, bili ob njih, polno. Spomnim se, da sem v otroštvu lahko čutila polno prisotnost odraslih, tudi če smo nekaj delali (luščili fižol, grah, ličkali koruzo, pleli vrt, grabili travo). Um in srce sta bila prosta, samo roke so bile zaposlene.

Ne želim poveličevati “dobrih starih časov”. Že takrat smo bili dovzeti za reklame, skrbi, gonjo po produktivnosti. Vendar informacijska tehnologija in socialna omrežja še niso prodrli v vse pore življenja, kot se to dogaja danes. Kako torej uravnovešati pozornost do sebe in in do drugih v sodobnem načinu življenja, ko doživljamo tako velik pritisk na vseh ravneh?

Tega se še bolj zavedam v nosečnosti, ko je tako “hecno” (neznano, skrivnostno, nepojmljivo) zamišljati si, kaj doživlja otrok v maternici. Sicer je okolje mirno, ne tarejo me velike skrbi, a kljub temu sem pogosto zaposlena in zatopljena v svoje misli. Otrok je ves čas z menoj, v meni, a povezati se z njim s celim bitjem pomeni čisto nekaj drugega. Vaja je še težja, ker ga ne vidim, ne govori na glas (kot drugi moji otroci), le čutim ga lahko in mu prisluhnem “z notranjimi očmi”. Verjamem, da mi ima že zdaj veliko povedati.

Dve področji močno trpita, ko postanemo mame – ustvarjalnosti in povezanosti s svetom.

Naše življenje se začne vrteti okrog skrbi za otroke in nenehne razpoložljivosti predvsem za njihove potrebe. Če imamo kakšen prost trenutek, imamo občutek izpraznjenosti in pomanjkanja idej, kaj bi same s seboj.

Ni treba, da so velike tiste stvari, ki nam občutek, da smo ustvarjalne in še povezane s svetom, vsaj malo povrnejo. Meni pogosto zadošča, da v dnevu, ko nimam veliko časa, napišem pol strani (ali samo listek) in preberem kakšen članek v reviji, ki me zanima.

Možnosti pa je seveda našteto in odvisne so od tega, kaj nam ustvarjalnost in povezanost s svetom pomenita, kako ju razumemo. Lahko je to, da si zaigramo kratko melodijo na instrument, ki smo se ga nekoč učile; lahko med kuhanjem in pospravljanjem prižgemo radio in se nasmejimo voditelju, ki misli, da je duhovit; lahko je to klepet z znanko v trgovini, pa četudi malček zajadra v sosednji hodnik med policami: lahko je urejanje družinskih fotografij s preteklega obdobja.

Ustvarjalno je že to, da najdem svoj način, ki me poveže s svetom.

Včasih se počutim, kot da čistim peščeno obalo. Novi in novi valovi mi prinašajo nove naplavine in delo se nikoli ne konča. Že res, da najdem ogromno lepih školjk, dragocenih biserov, kamnov zanimivih oblik in tekstur, a moja zmožnost razločevanja, kaj je zares vredno shraniti, iz dneva v dan peša. Morda me zadržuje pohlep, nabrati čim več? Kaj če bi se ozrla v svoje naročje in si ogledala tisto, kar že imam? Lahko to zares storim tukaj, kjer valovi nikoli ne odnehajo?

Pogledujem proti notranjosti celine in si želim priti na razgledno točko, ki jo vidim tam zgoraj. Tam bi lahko na novo razmislila, kaj si želim – kdaj se vrniti na obalo in spet prebirati naplavine, kdaj pa se podati tudi v kakšno drugo smer, na drugo goro, v drug kraj …

Ali bom kdaj dosegla jasnino misli in dosegla nek želen cilj, če pristajam na to, da me vedno znova preplavljajo novi in novi valovi informacij, zahtev, nalog? Kaj če se pomaknem višje, stran od valov, stran od naplavin, in si ogledam svoj vsakdanjik z razgledne točke? Tam lahko vidim, kaj je res potrebno, kje pa sem le žrtev (spretnega) prepričevanja drugih.