NOVIČKE S TEBOJ SEM

Month: May 2015

Kadar se ne premakne

Post TurtleKo se mi na nekem področju dolgo nič ne premakne (zaradi pomanjkanja časa, notranjih ovir, neznanja, negotovosti, odpora, zunanjih ovir, …),  poskušam naslednje:

  • zgodaj vstanem
  • začnem pri najlažjem/najbolj navdihujočem/najbolj jasnem delu
  • si postavim mejnik
  • grem na koristno delavnico
  • grem na duhovni odmik
  • preberem priročnik
  • prosim za pomoč
  • se pogovorim s podporno osebo
  • pustim nekaj časa pri miru
  • razdelim na manjša opravila
  • si postavljam vprašanja z različnih zornih kotov
  • berem navdihujoča pričevanja ljudi, ki jim je uspelo
  • si zapisujem misli in občutke
  • izvedem možgansko nevihto
  • ustanovim podporno skupino
  • se nežneje nagovarjam ob zastojih
  • postavim prioritete in jih branim pred drugimi

Verjamem vase!

Niše za okrevanje

Quiet foto: http://hellowellness.info/%5B/caption%5D

V knjigi Susan Cain Tihi: Moč introventnih ljudi v svetu, ki ne zna molčati sem prvič prebrala o konceptu restorativnih niš – drobnih trenutkov, ko si lahko ljudje, ki smo po naravi bolj zaprti vase in nam je mučno biti dolgo v družbi, najdemo čas in prostor, kjer pridemo k sebi, zadihamo, se okrepimo, naužijemo malo tišine in miru.

Tega se zdaj držim, kadar grem na izobraževalne in druge dogodke, pomembne za moj poklic, a so mi, če trajajo dolgo in srečam zelo veliko ljudi, tudi močno naporni.

Zanimivo je, kako zdaj včasih po prihodu domov čutim, kot da bi imela neke nevidne migetalke, koreninice, ki bi se lahko končno sprostile, ker imajo več prostora in jim ni treba nenehno zaznavati tujih ljudi in občutij drugih, ampak se lahko osredotočijo nase. Manj sem izčrpana, če vnesem takšne odmore že sproti.

Zame restorativna niša pomeni med drugim: topel obrok; sprehod v samoti in razmisleku; stopiti na zrak, pod drevesa, v zelenje; mirna vožnja; branje navdihujočega besedila; poslušanje pomirjujoče in sproščujoče glasbe; gibalna igra z otrokom; drobna hišna opravila, urejanje, pospravljanje; zapisovanje misli.

Jaz in princesa

Jaz in princesa
Jaz in princesa

Z veseljem spremljam dogajanje na britanskem dvoru in posebej me je razveselila novica o rojstvu drugorojenke prestolonasledniku Williamu in princesi Kate, ne ker bi me vezala kakšna posebna sentimentalnost ali lojalnost do plemenite krvi, ampak zaradi zavedanja, kakšen pomen imajo dejanja in geste javnih osebnosti na splošno družbo in kulturo.

S pričakovanjem sem si ogledala slike, ko se je novonastala družinica tokrat prvič pokazala javnosti, saj so posnetki po porodu prvega otroka tako osupnili svet. Mediji vseh vrst so se razpisali o tem, kako je lahko Kate videti tako dobro le nekaj ur po rojstvu otroka in zgodba se tudi zdaj ponavlja.

Všeč mi je poanta tega članka: Kate je imela dober porod (v babiški oskrbi!) in sijaj njene pojave lahko v prvi vrsti pripišemo hormonom sreče in materinstva, ki tako polepšajo žensko po rojstvu otroka, če se seveda lahko nemoteno sproščajo in krožijo!

V kritičnih komentarjih njenega videza in suverene ter nasmejane drže vidim veliko (potlačeno) trpljenje žensk zaradi vsega nedoživetega, prestanih bolečin, zaradi poteptanega dostojanstva, ki smo ga deležne v obporodni oskrbi in nezmožnosti, da bi v institucionaliziranem okolju dobro, celostno poskrbele zase.

Če zaradi poškodb pri porodu, izčrpanosti ali hudih bolečin ne moremo pomisliti niti, da bi vstale, si je seveda težko predstavljati, da bi šle pod tuš, se počesale, se namazale s kremo, kaj šele da bi si dale poklicati frizerko, oblekle dizajnersko obleko in naličene mahale navdušenim množicam z otrokom v naročju. Ugotoviti, kako bi poskrbele zase, ni možno, če se primerjamo z drugimi, ampak tako da se vprašamo, kaj bi nam dobro delo, kaj bi potrebovale, česa si želimo.

Moji občutki po naravnih porodih so bili čisto drugačni od tistih po prvem porodu, ko sem bila deležna različnih (nepotrebnih) medicinskih intervencij. Celo po četrtem porodu, ki se je v tretji porodni dobi travmatično končal, sem po svojih kriterijih ob odhodu iz porodnišnice dan po porodu bila videti sijajno (mimogrede, če to bere kakšen pediater: tudi otroku se je odlično godilo, drugi dan je presegel porodno težo). Svoje fotografije s ponosom postavim ob bok princesinim!

Prav tako sem si v poporodnem obdobju dovolila užitke, kot so na primer iti ven za kratek čas brez dojenčka, igrati odbojko (in se preznojiti zaradi sproščujočega gibanja in ne nujno zaradi dojenja ali hormonskega nihanja) in se smejati v dobri družbi. Čeprav močno verjamem v pomen materine prisotnosti ob dojenčku, pa vem, da materine roke niso edine, ki bi znale dobro poskrbeti zanj.

Prepričana sem, da je wellness za mamo (tako je naslov enega od poglavij v moji nastajajoči knjigi) združljiv z ljubečo skrbjo za dojenčka in malčke, vendar je treba preseči marsikatero oviro, predvsem pa neomajen glas notranje avtoritete, ki nam (tudi) zaradi kulturnih predsodkov prepoveduje, da bi uživale lepo življenje, vse dokler se otroci ne vpišejo na fakulteto ali odselijo od doma (bomo znale takrat?).

Jaz in princesa: dan po porodu (slika levo), teden dni po porodu (slika spodaj desno), pet mesecev po porodu (slika zgoraj desno)
Jaz in princesa: dan po porodu (slika levo), teden dni po porodu (slika spodaj desno), pet mesecev po porodu (slika zgoraj desno)

Pojdi k vodi

(Pre)dolgo sem potrebovala, da sem upoštevala to dobro spodbudo, ki se je prebudila v meni.

Pojdi k vodi.

Pojdi k vodi! (Spočij se, napoji se, zajemi tistega, česar potrebuješ!)
Pojdi k vodi! (Spočij se, napoji se, zajemi tistega, česar potrebuješ!)

Tako preprosto v deželi, kjer živim (in v sosednjih), pa vendar … le kaj me je tako dolgo zadrževalo? Kako to, da nisem prepoznala že prej, kako nujno je to za mojo vitalnost?

Napojila sem se. Se napolnila. Navdihnila. Spočila. Poživila.

Eden od porojenih sklepov je, da nadaljujem z na počitnicah začeto omejeno rabo komunikacijske tehnologije – da zamenjam zaslon za ustvarjanje, bivanje v trenutku, razmislek, navdihujoč pogled okrog sebe.

To ne pomeni, da ne smem uporabljati računalnika, le da naj mi bo orodje, ne droga.

Katero dobro spodbudo, ki ti prišepetava, že predolgo ignoriraš?