foto: http://hellowellness.info/%5B/caption%5D
V knjigi Susan Cain Tihi: Moč introventnih ljudi v svetu, ki ne zna molčati sem prvič prebrala o konceptu restorativnih niš – drobnih trenutkov, ko si lahko ljudje, ki smo po naravi bolj zaprti vase in nam je mučno biti dolgo v družbi, najdemo čas in prostor, kjer pridemo k sebi, zadihamo, se okrepimo, naužijemo malo tišine in miru.
Tega se zdaj držim, kadar grem na izobraževalne in druge dogodke, pomembne za moj poklic, a so mi, če trajajo dolgo in srečam zelo veliko ljudi, tudi močno naporni.
Zanimivo je, kako zdaj včasih po prihodu domov čutim, kot da bi imela neke nevidne migetalke, koreninice, ki bi se lahko končno sprostile, ker imajo več prostora in jim ni treba nenehno zaznavati tujih ljudi in občutij drugih, ampak se lahko osredotočijo nase. Manj sem izčrpana, če vnesem takšne odmore že sproti.
Zame restorativna niša pomeni med drugim: topel obrok; sprehod v samoti in razmisleku; stopiti na zrak, pod drevesa, v zelenje; mirna vožnja; branje navdihujočega besedila; poslušanje pomirjujoče in sproščujoče glasbe; gibalna igra z otrokom; drobna hišna opravila, urejanje, pospravljanje; zapisovanje misli.