Na faksu smo enkrat pri nemških govornih vajah govorili o prihodnosti. V 1. letniku je bil moj besednjak še zelo omejen, in za svojo prihodnost nisem našla boljšega izraza kot: abstrakt. Vsi so se mi smejali. Pa vendar nisem bila daleč od resnice. Predvsem si nisem predstavljala takšne prihodnosti, kot jo zdaj živim.

Na misel mi prihaja, da bi tudi prihajajoče poletje opisala podobno:

preživela ga bom med domom in otroki, med obveznostmi in počitkom, med morjem in gorami, med porodnišnicami in domovi novorojenih družinic, med pisanjem in branjem … Skrajni čas, da si naredim načrt.

Otroke učim, da za ohranjanje rednih dobrih navad niso nagrajeni, saj so dnevni rituali preveč pomembni za lepo in srečno življenje. Rada bi jim vgradila ta “default”, prednastavitev.

Zdaj moram naučiti še sebe, da za doslednost ne bom dobila hvaležnosti.

Danes sem se igrala s svojimi inicialkami.

Katere so tvoje?

Napiši svoje ime. Za začetnico svojega dekliškega priimka napiši piko. Kakšne asociacije ob tem dobiš? Česa se spomniš?

Nato stori isto še s svojim sedanjim priimkom. Ali razkrije to kakšno novo identiteto?
Lahko povežeš inicialke na kakšen nov način?

Včasih zalotim sebe kakšno drugo mamico, ki razlaga, kako nečesa ni mogla narediti. Ko razloži okoliščine, sem ogorčena – le komu in kako bi to uspelo?

Včasih mame ne vidimo, da je že naša osnovna situacija nadvse težavna in je čudež, da jo zmoremo obvladovati. Kaj šele, če k temu prištejemo še kakšen hujši izziv.

Prepoznavaš, kaj vse imaš naloženo? Kaj od tega res zmoreš?

V spletnem seminarju Zapisujem, torej sem sem pokazala svoj zvezek “Playing Big”. Vanj zapisujem stvari, ki se mi zdijo nedosegljive, visoko leteče, prevelike za sedanjost, a si jih želim, imam idejo zanje. Navdih za tak zvezek sem dobila v intervjuju Emerging Women s Taro Mohr.

Pravi, da smo ženske zelo slabe pri ocenjevanju, kdaj smo na nekaj pripravljene. Nadarjene ženske še posebej. Posredujem vam njeno “vajo moči” za čas, ko boste mislile, da še niste pripravljene. 

Ob dneh, ko sem na tleh, je še bolj pomembno, da se držim dobrih odločitev iz dobrih časov 🙂

Večkrat slišim: “Občudujem te, da vse to zmoreš. Jaz še enega otroka komaj obvladujem, kako bi jih šele več.”

Ne zdi se mi, da je bilo življenje bolj obvladljivo, ko sem imela manj otrok. Toda ali ni življenje prav po definiciji neobvladljivo?

To nas dela ranljive.

… a izbiram le to!

Sramujem se stavka, ki ga včasih zvečer na glas izrečem: “Danes cel dan nisem počela ničesar drugega kot … ( skratka skrbela za druge) in zato sem jezna, utrujena, naveličana, vsega imam dovolj.”

Sramujem se ga, ker ni resničen in ker to ni sporočilo, ki bi ga svojim bližnjim v resnici želela predati.

Želela bi jim povedati, kdaj sem se imela danes resnično lepo:

• ko smo se skupaj gugali na okrogli mrežasti gugalnici (to bi imela doma!)
• ko smo na cesti sredi vasi srečali krave
• ko sem vas opazovala, kako ste se zanimali za plezanje, ogledovali opremo in ogovarjali plezalce pri “delu”
• ko sem gledala, kako si, petletnik, zabaval najmlajšega, da se je krohotal na ves glas
• ob vaših izjemno hudomušnih izjavah: npr. šestletnikova: “Jaz se nikoli ne hecam … Hecam se :)”
• ko sem te, šestletnik, komaj dohajala na kolesu
• ko sem s fotoaparatom ujela trenutek nežnosti med tabo in atijem
• ko si nas, triletnik,  naganjal vse s stolov, da si jih zložil za odhod domov: “Pakiram! Pojdi dol!”

Dragi moji možgani, dajte si to zapomnit, prav?! In še – spomnite me na to zvečer, ko spravljam otroke spat 😉