V materinstvu večkrat doživljamo povsem nasprotujoča si čustva. Kolikokrat sem se veselila svojega materinstva, ga z veseljem pričakovala, načrtovala, sanjala … Sedaj pa mi je včasih v breme, odveč, naporno. Enkrat se mi zdi otrok najlepši angelček, drugič pa se mi zdi, da mu med lasmi poganjajo rožički. So dnevi, obsijani s soncem, in drugi, oblačni in temačni.
Kako lahko ta nasprotja čim bolj omilim, predvsem pa preprečim, da bi svoje težave prenašala na otroka ter se do njega vedla ambivalentno?