Včasih se v rutini vsakdanjika zavem, da sem kot kakšen avtomat, ki stalno ponavlja eno in isto zastarelo “melodijo”, bolje rečeno škripanje.

Preden dojamem, da delam škodo, ko kritiziram osebo namesto vedenja, otrok vsrka že nešteto negativnih sporočil o tem, kakšen je in kako ga čutim.

Želim si, da bi spet usposobila menjalnik plošč ali še bolje, v vsakem trenutku oddajala živo glasbo za otrokova ušesa in njegovo samopodobo 🙂

Spominjam se, kolikokrat sem v svojem otroštvu slišala: “Tako brez skrbi kot si sedaj, ne boš nikoli več.”

V resnici so se mi besede globoko zapisale in težko je verjeti, da moje življenje ne bo napolnjeno z drugim kot z skrbjo za jutri, prihodnost, za delo, za drugega …

A otrok v meni tudi želi še užiti sladkobo življenja. Na kakšen način jo bo danes?

Drugega (moža, otroka, drugo mamico) lahko zaslišim in začutim šele, ko uslišim sebe.

Ko se potolaži nergajoči glas v moji notranjosti.

Ko olajšano zadiham.