Mamica, ozri se okrog sebe in naštej tri stvari, ki jih v tem trenutku imaš in jih ne bi zamenjala za noben denar. Moje trije favoriti so: gugalni stol, na katerem umirjena vdihavam čudovit vonj dojenčkovih laskov; stara sedežna garnitura, ki je najljubši trampolin naših dveh malčkov ter moj ljubi pianino, na katerega lahko zaigram poskočno Lisičko in se spomnim sebe v koncertni dvorani… Vsi trije so tudi sinonim za posvečen čas, ko sem z otroki.

Naj vam načina ne določa sla po denarju. Zadovoljni bodite s tem, kar imate… (Heb 13,5a)

Vprašanje notranjega razkošja ni samo vprašanje denarja in ga ne moremo reševati s poskusi višanja svojih dohodkov ali s prizadevanjem za socialni dvig. Potreba po občutku, da bi bile potrjene v svoji enkratni dragocenosti, je v ženskah običajno zelo močna. Zato je odnos do denarja in ugleda ključno vprašanje, če se lotevamo samovzgoje. Tudi težko prigarana blaginja ne bo prispevala k dvigu samospoštovanja in k občutenju, da živimo razkošno, če v našem dnu ni duha blagostanja. Še bolj verjetno pa je, da si bomo to blaginjo same onemogočale ali z njo ravnale tako, da se bo uveljavljalo temeljno (revno in prevarano) občutenje sebe. (A. Rebula, Blagor ženskam, str.122)

Hvaležna sem, da mi ni treba vzgajati sami. Upam, da se bova z možem nekoč z nasmehom spomnila obdobja, ko naju je ob petih zjutraj čakala razigrana budnica, ko sva komaj spregovorila kakšen stavek, ne da bi naju vmes prekinil cvileč: MAMIIIII!, ko sva si s težavo utirala pot med igračami v dnevni sobi in ko sva imela v postelji živo mejo. V hvalnico ljubezni bi moralo biti vključeno tudi: ljubezen je iznajdljiva 🙂

Poklical je k sebi dvanajstere in jih začel pošiljati po dva in dva. (Mr 6,7)

V enakopravnem odnosu si ljudje porazdelijo odgovornosti, doživljajo, da so pravice in dolžnosti stvar vseh in da so vsi enakovredno zastopani, lahko si dovolijo spontanost in nasmeh. Toda v navezanosti smo težko enakopravne, težko uravnavamo ravnovesje med dajanjem in prejemanjem. Stiski, ki jo vedno prebujajo najtesnejši odnosi, se ne moremo izogniti, lahko pa jo prerasemo in se življenjsko sprostimo. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 108)

Neka modra mama mi je enkrat povedala tole misel: “Ko imaš enega otroka, potrebuješ veliko pomoči. Ko dobiš drugega, zmoreš sama. Ko se rodi tvoj tretji otrok, lahko ponudiš pomoč drugim.” Zanimivo, kajne, vse bolj smo utrjene, spretne, vešče, poznamo svoje šibke točke… Otrok nas marsičesa nauči. Danes se veselim vseh priložnosti, ko lahko zrastem.

Ker je sam pretrpel preizkušnjo, lahko pomaga preizkušanim. (Heb 2,18)

Zdrava, tvorna napadalnost je sila, s katero zavrnemo ponižanje, se vržemo v zahtevno delo, ki nas privlači, začnemo na novo po težkem porazu. V tem delovanju je jeza nepotrebna, saj je napadalnost samozadostna in deluje kot zlitost z lastno močjo, kot obetavna opredelitev položaja. Pri tem ne gre toliko za iskanje trenutnega dosežka, saj je napadalnost usmerjena predvsem v ovrednotenje sebe. Lahko rečemo, da doseže premik pozornosti in spremembo zavesti, kajti ovira zdrsne v ozadje, naše sposobnosti in možnosti pa zasijejo v vsej svoji razvidnosti. V najžlahtnejšem pomenu besede je napadalnost pridobitev žensk, ki se počutijo nepremagljive v zvestobi sebi. (A. Rebula, Blagor ženskam, str.54)

Danes znanost na vseh področjih odkriva, kako pomembni so vplivi na človekovo življenje v njegovih začetkih. To na starše nalaga ogromno odgovornost. V tem vedno večjem in hvalevrednem zavedanju pa vidim tudi nevarnost, da mislimo, da je čisto vse popolnoma odvisno od nas, češ da bomo s svojimi dejanji za vedno uničili otroka, če se ne bomo ravnali po teh in teh priporočilih… Ne tako. Življenje vedno najde pot. Dajmo si tudi me vedno novo možnost.

Ko so prišli pred predstojnikovo hišo, je videl vrvež in ljudi, ki so jokali in zelo žalovali. Vstopil je in jim rekel: “Kaj se razburjate in jokate? Deklica ni umrla, ampak spi.” (Mr 4,38-39)

Toda ženskosti ni mogoče kar tako uničiti. Lahko je potlačena, skrita, zanikana ali pohabljena, lahko se umakne zelo globoko, a obstaja in žilavo išče pot, da bi se uresničila. Iskanje se pri ženski, ki je bila ločena od same sebe, pogosto začne s tem, da doživlja boleče hrepenenje po svoji izgubljeni naravi, a oblike tega trpljenja so zelo osebne in nepredvidljive. Ženskost se lahko oglaša tudi z množenjem občutkov praznine in otrplosti, kar dokazuje, da je še kako dejavna. (A. Rebula, Blagor ženskam, str. 41)