NOVIČKE S TEBOJ SEM

Mamine lekcije

Po moje

ljubljana-hotel-park-single-room-stdplusDa bi zares zaživela življenje po svoji meri, mi ni treba pritiskati na druge, se prepirati in dokazovati. Tudi ne očitati: “Nikoli ni po moje!”

Zbrati moram moč, da preprosto naredim po svoje. Se najprej vprašam, kaj bi po moje sploh bilo. Si srčno zaželim. Se poslušam in si verjamem. Ter storim. Kolikokrat to zanemarim, ko mi nihče ne stoji na poti.

Namensko ustvarjanje priložnosti

if-your-marriage-is-broken-dont-throw-it-away.-Fix-itNisem si mislila, da si bom kdaj  nastavljala budilko za zakonski odnos.

A če življenje postane rutina (in te vleče po tirih, ki gredo naravnost čez nekoč cvetoče pomladne travnike zaljubljenosti), je lahko:

  • “železni urnik” za zakonske pogovore edino, kar omogoči, da si izmenjava misli, poglede, čustva, pa četudi bolj burno
  • udejanjena misel na to, kaj moj mož rad jé, edino, kar mu pričara nasmeh na obraz v napornem dnevu
  • vztrajno vabilo po elektronski pošti edino, kar sporoča moje globoke želje
  • beseda na koncu jezika, ki vendarle tam ostane (in jo grenko pogoltnem), edino, kar umiri naelektreno poznopopoldansko ozračje
  • ljubeča podreditev alarmu ob nečloveški jutranji uri edino, kar spodbudi tisti tako zaželen stavek: “Daj se stisni malo k meni.”

 

Odganjalci črnih misli

prenosPride dan, ko se ti zdi, da ne boš zmogla, da se zaman trudiš, da ne bo nikoli bolje, da nikomur ni v resnici mar zate … in vse, kar je še takih črnih misli.

Zadnja stvar, ki si jo takrat želiš, je, da bi se poslužila tistih cenenih nasvetov o tem, kako se moraš le malo naspati, iti malo ven na sonce, se malo razvajati … Kaj pa pametnjakoviči, ki ti jih trosijo, vedo, v kakšni krizi si!

A čudno:  tolažilno branje, spanec, topel tuš, dobra glasba, masaža s sivkinim oljem, lepa obleka, sončni žarki, sladoled z možem in dobra novica po mejlu RESNIČNO delajo čudeže!

Presenečenje za nove mame

grey_eyed_babyVčasih sem verjela (še posebej po rojstvu drugega otroka, ko je bilo vse toooliko lažje, ker ni bilo tako neznano kot prvič – čeprav je deljenje pozornosti med dva otroka bilo izziv zase!), da s številom otrokom upada negotovost in potreba po spraševanju pri materah, češ, “ona, ki jih ima pet, pa že ve, kako se stvari streže!”

Kako sem se motila!

Saj ne, da ne bi eksponentno pridobivale izkušenj, modrosti in se mojstrile v prilagajanju, a čisto vsak otrok prinese s seboj kup vprašanj in negotovosti in novih iskanj. Ni nam prihranjena samorefleksija, novo dogovarjanje in postavljanje temeljev, vedno znova.

Notranje brbotanje

Internal Feelings by Ann-Maree Miller (McGuire)
Internal Feelings
by Ann-Maree Miller (McGuire)

V naši notranjosti ves čas nekaj klokota in brbota, a ne govorim o fizičnem, slišnem svetu.

Včeraj sem se v nekem trenutku tega zavedala in obvladovala mešanico občutkov, ki se mi je prebujala; v drugem pa sem se odzvala, ne da bi si v resnici prisluhnila in se občutila. V prvem primeru me je bilo strah, vendar sem se uspela pomirjati, v drugem pa me je zajela vseobsegajoča panika.

Oba trenutka sta bila za osebe, s katerimi sem bila v stiku, zelo pomembna.

V stanju, ko nas notranji ropot preseže, ne zmoremo empatije do drugega človeka. Kako pogosto to dopuščamo?

Zaposlena in na razpolago

businesswoman3_crop380wZadnje čase večkrat dobim mejl, ki se začne ali konča takole: “Vem, da imaš zelo malo časa …”, ali takole: “Gotovo si zelo zaposlena …”, a vsebuje prošnjo ali stisko, ki je pošiljateljici zelo pomembna . Vsakič me zbode, saj se hkrati zavedam, da bo verjetno res minilo nekaj časa, preden bom lahko odgovorila, po drugi strani pa – kaj če bi bil ta argument premočna ovira, da bi mi sploh pisala?

Pred kratkim sem brala knjigo Playing Big, ki v enem poglavju našteva in opisuje, kako se ženske omalovažujemo v komunikaciji. S povsem mimobežnimi izjavami, ki jih verjetno niti opazimo ne.

  • “Oprostite, samo malo bi vas zmotila …” (v resnici pa hočemo dovolj časa in pozornosti, da bi opisale neko stvar, ki nam je zelo pomembna)
  • “Hotela sem samo …”
  • “Vem, da nisem usposobljena za to področje, vendar menim …”

Kako zveni to drugim? Kako to sliši naslovnik?

Avtorica knjige Tara Mohr pojasnjuje, da tak način uporabljamo, da bi omilile napadalnost, predvsem pa se povezale z naslovnikom – izrazile prijaznost, sočutje. Vendar ni treba, da to storimo tako, da sebe podcenimo.

Pomislite samo, ali moški v vašem življenju tako pristopajo k vam? Ali preprosto povedo, kar mislijo, prosijo za tisto, kar potrebujejo in vprašajo, kar jih zanima?

Večna zamuda

il_fullxfull.286156391V očeh sveta (in kadar padem na njegovo finto, tudi v svojih) sem v večni zamudi,

v očeh moje družine pa vedno ravno ob pravem času.

Gojiti vs. narediti

prenos (3)Najpomembnejše stvari v življenju se ne morejo “postoriti”, odkljukati s seznama, ampak se gojijo – odnosi, nega sebe, zdravje, veselje, ustvarjalnost, vera …

Vrta ne moremo narediti enkrat za vselej, ampak ga zasajamo vsako leto znova in nato zalivamo, plevemo, presajamo, privezujemo, pokrivamo, pobiramo …

Zato je odgovor na vprašanje, kako sem, kako sva, kako smo, vedno drugačen.

Nenadomestljivo poslušanje sebe

listentoyourselfV življenju imamo kakšno osebo, katere mnenje še posebej cenimo. In vemo, da nam hoče dobro, upoštevanje večine njenih nasvetov se nam je v preteklosti obrestovalo.

A kljub vsemu je mogoče, da že nekaj časa sledimo kakšnemu njenemu prepričanju, ki ni tako dobro za nas, vendar tega ne razločimo, ker smo – nehali poslušati sebe.

Poslušanje sebe je ključna veščina, umetnost, ko utišamo zunanje glasove in se vprašamo: Kaj mislim jaz? Kako se meni to zdi? Kaj bi naredila jaz?

In si – verjamemo.

Piedestal perfektnosti

Zadnjič sem med mamicami spregovorila o področju življenja, o katerem ne govorim tako pogosto in na katero pogosto nisem prav ponosna. V nadaljevanju pogovora sem od ene od prijateljic slišala: “O, da imaš tudi ti negotovosti! Dobrodošla v našem svetu!”

Izjava me je presenetila, saj se nikoli nisem štela izven tega sveta (mamic, ki imamo podobne težave), vendar mi je dala tudi misliti – zakaj o tem ne govorim bolj odkrito in pogosteje?

Odgovor najdem delno v tem, da že ves čas, kar opažam težave, menim, da bo sčasoma že nekako šlo, da se bo izboljšalo samo od sebe, samo … dovolj vztrajna in potrpežljiva moram biti, dovolj dolgo stiskati zobe …

Drugi del odgovora pa je v tem, da me prav nič ne dvigne, če samo opisujem (obupno) stanje, se pritožujem nad njim, hkrati pa ne pridem do rešitve, ne najdem nič pozitivnega … Tako sem verjetno nevede oblikovala vzorec, pri katerem drugi niso nič vedeli o globini mojih težav, na tem področju so videli le tiste uspehce, ki sem jih razkrila, kadar so se le (z veliko muke in po dolgem trudu) pokazali.

Ko sem o tem pripetljaju spregovorila v drugem krogu mamic, pa sem bila spet presenečena, ko me je sredi mojega razglabljanja o tem, kako bi morala biti bolj odkrita, neka mamica prekinila: “Ja, katera od nas pa je odkrita? Kdo pa se ne dela perfektne?” Saj nikoli ne slišimo, kako kdo trpi prve mesece po porodu, če srečaš mamico na sprehodu in jo iskreno povprašaš, kako je, s kislim nasmeškom odgovori: “V redu sem. Dobro mi je. Fajn nam gre.” ne glede na to, kaj jo v resnici pesti. Navzven kažemo ob vsaki priložnosti in kadar le moremo, najlepšo podobo o sebi in o družinskem življenju, ki ga živimo, resnica pa je včasih, ne pa tudi vedno prav daleč od tega, vendar pa nikoli ne govorimo o težkih trenutkih, naporih, stiskah, ki smo jih morali prebroditi … Dobro je torej, če zavestno sestopamo s piedestala perfektnosti in kažemo svojo človeškost.

Želim pa spregovoriti še o drugi strani. Kolikokrat, ko delimo svojo ranljivost, naletimo na resnično empatijo? Pravo sočutje odlično ponazarja naslednja risanka (na žalost le v angleščini, vendar zelo nazorna):

RSA Shorts: Dr Brené Brown, “The Power of Empathy” from Gobblynne on Vimeo.

Ob zgoraj opisanem pogovoru sem razmišljala tudi, kolikokrat mi sami druge postavimo na piedestal perfektnosti, s tem, ko nikoli ne pomislimo, da imajo morda tudi težave. Raje se primerjamo z njihovo javno podobo in na tihem gojimo zavist, namesto da bi jih povprašali po njihovi človeški plati.