Obstaja nekaj manj (pri)znanih maminih vlog, npr. stilska svetovalka, posebej ob menjavi letnih časov, ali pa turistična vodička (načrtovalka počitnic). Se spomniš še kakšne?

Ali je to povezano s starostjo? Da prej začutim, kdaj bi rada počivala? Si vzamem čas za to? Se umaknem, ustvarim mir, grem vase in globoko zaspim ali pa počnem stvari, ki me nahranijo.

“Kako lahko je prestrašiti ženske! To je celo donosno! Toda ni lepo, zato nehajmo!”

Ina May Gaskin

Želim si, da bi bila poznavalka. Pa ne taka “napiflana”, ki bi vse vedela iz knjig. Ampak taka, ki bi znala prepoznavati kvaliteto živega. Da bi znala ločiti dobro jabolko od slabega. Zamesiti ravno prav mehko testo za kruh. Imela občutek v prstih za dotik. Slišala, ali otrok dobro diha. Zavohala vonj po vnetem. In da bi se znala pogovarjati tako, da bi slišala odtenke duše.

je sladek kot med. Zgodi se ob druženju, branju, crkljanju, navihanem igranju z besedami, sprehajanju po svetu domišljije.

Privoščimo si ga v rednih odmerkih 🙂

Včasih se zdi, da so naše vsakdanje potrebe čista izguba časa. Tudi če hočemo v rutinah kaj pospešiti, se nam zavleče pri kakšni drugi stvari. Nekaj mora biti na tem, da so rituali globoko vsajeni v našo človeško naravo. Ti pa ne poznajo hitenja. Bistvo rituala je v občutenem ponavljanju. Otroci so v tem eksperti.

Vsak dan se bije večni boj med tem, ali je treba : najprej počistiti ali se lotiti nečesa ustvarjalnega? Najprej pospraviti staro ali odpreti novo? Najprej odpraviti napake ali navdihniti nov način?

Preizkušam metodo, ki jo predlaga Marney Makridakis in jo lepo opisuje Andreja na svojem blogu: Kar se te dotakne, te tudi premakne!

Včasih nas stiska v trebuhu, ko pričakujemo nek dogodek, kjer se bo odločilo nekaj, kar nam je drago, pa vemo, da ne bo lahko. Najraje bi se dogodku izognili, zarili glavo v pesek.

Asertivno je včasih že to, da gremo. Ko gremo, smo vedno bolj odločeni, da ne bomo popustili. Koliko svobode, potrditve in ponosa izhaja iz take odločitve!

Včasih zelo živo sanjam. Tokrat sem o svoji rodovitnosti. Kakšne oblike je? Me preseneča, da je v vsakem primeru fizična, oprijemljiva, tudi če ne gre za rojevanje otrok? Se je veselim? Bojim? Kako se odzivajo nanjo drugi? Me njihovi odzivi prizadenejo, spodbudijo, se oziram nanje?

Moje pisanje je čisto drugačno, če k njemu pristopam z mislijo, da moram pogruntati nekaj izjemno pametnega, ali pa če  pri ustvarjanju niti črpam iz pristnih izkustev.