Tako mi je bilo danes, na zadnji dan porodniške in na pragu velike noči, v neopisljiv užitek sesti na kolo. Ko so se mi med prijetno vožnjo (kljub temu, da sem vozila dva otroka) sproščali endorfini in sem opazovala dva spretna majhna (in hkrati velika!) samostojna kolesarja pred seboj, sem razmišljala, kako je včasih že odsotnost najhujšega (npr. po dolgi bolezni, ko se stanje malo umiri ali po grobem prepiru) dobrodošlo zatišje, ki zbuja upanje in napoveduje vstajenje. V letih, ko so otroci majhni, je krivulja učenja pri starših tako velika, da včasih, če vsaj malo počnemo nekaj znanega, dobimo vtis, da smo že na konju. Otroci rastejo. Nekaj, kar si moram zapomniti!
10 razlagov, zakaj so spletna predavanja idealna ravno za mamiceRead more...
GOSTJA NA ŠTAJERSKEM VALU Pomembno je ohranjati otočke jasnine https://www.stajerskival.si/sl/news/radijsko-srecanje-ana-pavec.html GOSTJA NA PODCASTU DAROVI MATERINSTVA…
1. Ali veš, da sem se nekoč predstavila kot: "Sem Ana, literarna agentka :)" Da,…
Nezaslišano! Pozabiti, da si mama?! Zadnjič se mi je v spontani objavi na socialnem omrežju…
Končno je tukaj spletno predavanje o večni dilemi usklajevanja dela in dóma! Pritisnila sem na…
Večkrat so me že vprašali, kdaj mi uspe prebrati toliko knjig. Iz vprašanja sem tudi…