Si priznaš?

Včeraj sem na kmetijo, kamor hodimo po mleko, šla povprašat, ali imajo še kaj domačih jajc za pirhe in gorenjsko prato, ki je tukaj v navadi. Kot pričakovano jih niso imeli, saj jih bodo sami za veliko noč veliko porabili. A s staro mamo in teto, ki sta bili po svoji navadi pri skupnem opravilu, smo poklepetale o običajih ob veliki noči in kaj to pomeni za ženske. Dotaknilo se me je priznanje stare mame, da se praznikov zaradi obilice priprav prav nič ne veseli. Ob množici dela je, roko na srce, nemogoče pripraviti vse popolno. Spomnila se je, kako je nekega aprila jokala na veliko soboto, ko so drugi sadili krompir, ona pa se je ves dan trudila s potico, ki ji na koncu ni uspela.

Mamice sicer (morda) nimamo kmečkih opravil, imamo pa zato dojenčka ali malčka ali več otrok, bo katerih je že navaden dan lahko izjemno naporen, kaj šele, če dodamo priprave na praznik.

Kaj se lahko naučim iz tega? Ali je res treba, da sem sužnja predstav, kako moram vse narediti za veliko noč? Kaj lahko storim, da si olajšam breme? Kateri kriterij, ki je le prazen običaj brez pomena za dobro počutje v naši družini, lahko spustim, da bodo velikonočni prazniki zares veseli?