Vseprežemajoča zagrenjenost

V trenutku sem jo prepoznala – sluzasto, lepljivo, za vrat stiskajočo roko glasu, ki ga skrbi, vendar ne ljubeče, ampak iz strahu, iz dvoma, iz grenkobe, ki je ni mogoče potolažiti, pa naj bi se še tako trudili, se kazali, dopovedovali.

“Vse je narobe in še bolj bo narobe.”

Zgrabila me je in me prestavila v čas, ko sem tak glas slišala vsak dan. Ne. Ne bo me skrbelo. Ne na tak način.

Otroke sem rodila v zaupanju. V Življenje. Tako hočem dihati, živeti, verjeti, ljubiti.

Tako si želim, da bi dihali, živeli, verjeli, ljubili tudi moji otroci.

Ne iz vprašanja: Kaj bo, ko bo, če bo, ko ne bo, če ne bo …

Ker nimam odgovora. V trenutkih, ko dvomim, tudi jaz nimam odgovora.

Pa vseeno zaupam.