Ustaviti nove valove

Včasih se počutim, kot da čistim peščeno obalo. Novi in novi valovi mi prinašajo nove naplavine in delo se nikoli ne konča. Že res, da najdem ogromno lepih školjk, dragocenih biserov, kamnov zanimivih oblik in tekstur, a moja zmožnost razločevanja, kaj je zares vredno shraniti, iz dneva v dan peša. Morda me zadržuje pohlep, nabrati čim več? Kaj če bi se ozrla v svoje naročje in si ogledala tisto, kar že imam? Lahko to zares storim tukaj, kjer valovi nikoli ne odnehajo?

Pogledujem proti notranjosti celine in si želim priti na razgledno točko, ki jo vidim tam zgoraj. Tam bi lahko na novo razmislila, kaj si želim – kdaj se vrniti na obalo in spet prebirati naplavine, kdaj pa se podati tudi v kakšno drugo smer, na drugo goro, v drug kraj …

Ali bom kdaj dosegla jasnino misli in dosegla nek želen cilj, če pristajam na to, da me vedno znova preplavljajo novi in novi valovi informacij, zahtev, nalog? Kaj če se pomaknem višje, stran od valov, stran od naplavin, in si ogledam svoj vsakdanjik z razgledne točke? Tam lahko vidim, kaj je res potrebno, kje pa sem le žrtev (spretnega) prepričevanja drugih.