Pozabljene fore

Sramujem se stavka, ki ga včasih zvečer na glas izrečem: “Danes cel dan nisem počela ničesar drugega kot … ( skratka skrbela za druge) in zato sem jezna, utrujena, naveličana, vsega imam dovolj.”

Sramujem se ga, ker ni resničen in ker to ni sporočilo, ki bi ga svojim bližnjim v resnici želela predati.

Želela bi jim povedati, kdaj sem se imela danes resnično lepo:

• ko smo se skupaj gugali na okrogli mrežasti gugalnici (to bi imela doma!)
• ko smo na cesti sredi vasi srečali krave
• ko sem vas opazovala, kako ste se zanimali za plezanje, ogledovali opremo in ogovarjali plezalce pri “delu”
• ko sem gledala, kako si, petletnik, zabaval najmlajšega, da se je krohotal na ves glas
• ob vaših izjemno hudomušnih izjavah: npr. šestletnikova: “Jaz se nikoli ne hecam … Hecam se :)”
• ko sem te, šestletnik, komaj dohajala na kolesu
• ko sem s fotoaparatom ujela trenutek nežnosti med tabo in atijem
• ko si nas, triletnik,  naganjal vse s stolov, da si jih zložil za odhod domov: “Pakiram! Pojdi dol!”

Dragi moji možgani, dajte si to zapomnit, prav?! In še – spomnite me na to zvečer, ko spravljam otroke spat 😉