Na šoli za starše so nam zabičali, da takoj v porodnišnico, če odteče voda. V knjigah o naravnem porodu pa sem prebrala, da to ni tako nujno. Zato nisva hitela. Okrog polnoči sem končno klicala v Kranj, ali naj prideva. Sestra je bila zelo umirjena in je rekla, da kar, če mi odteka voda, pa se potem še kakšne pol ure nisva nikamor spravila. Ko sva sedla v avto, so popadki postajali že kar intenzivni, vendar naju ni nič skrbelo. Deset čez eno sva bila v porodnišnici, potem pa se je vse odvilo precej hitro. Kako drugačna je bila porodnišnica ponoči. Polmrak, skoraj nobenega človeka, babica naju je že čakala in hitro spravila v porodno sobo. Dobila sva najboljšo, tisto, v kateri si sam in ima zložljivo porodno posteljo – to! Čeprav se je vse dogajalo kar prehitro zame, je bilo umirjeno, in to mi je bilo všeč. Po scenariju, ki sem si ga naredila na podlagi literature, sem bila pripravljena na najmanj 12-urno trpljenje, hranila sem energijo za bojevanje z groznimi babicami in bila že vnaprej žalostna, da me bodo s tisto grozno zeleno haljo spremenili v bolnika … Pa so mi dali tako prav luštno srajčko, bolečine so bile povsem znosne, babice pa izjemno prijazne, čeprav odločne, kar pa mi je takrat čisto ustrezalo. Ni mi bilo prijetno ležati na hrbtu, ko so me priklopili na CTG, a sem potrpela, podatke bi pa lahko tudi kdo drug povedal namesto mene – bolj kot na telefonske številke vseh, ki jih poznam, sem bila osredotočena na popadke in njihovo predihavanje. Klistir sem sprejela in ni bil tako neprijeten, kot sem brala. Potem mi je babica dovolila, da sem se sprehajala po hodniku, a mi to ni ustrezalo. Raje sem šla do moža, ki se je ravno oblačil v uniformo za v porodno sobo, da mi je pritiskal na križ, jaz pa sem sedela na robu klopi in dihala.
Res nisem vedela, zakaj je prav takrat babica hotela, da grem tako hitro nazaj v porodno sobo. Sicer je bil en popadek res tako močan, da sem bruhala, vendar bi taka intenzivnost po mojih predstavah morala trajati še vsaj eno uro in postajati neznosna. Še dobro, da je babica vedela, kako daleč sem, in me je hitro spravila na posteljo, ker se je kmalu začela aktivna faza. Pravzaprav je presenetila tudi babice, ker mi prej niso uspele vstaviti igle v roko in so se neuspešno trudile, da bi to nadoknadile. Sedemkrat so me prebodle na različnih koncih, a menda so se mi žile skrile, tako da sem imela na koncu nekoliko bolečo roko, igle pa ne. To je ena od stvari, za katero sem neskončno hvaležna. Nič ni bolj groznega, vsaj zame, kot se s tisto iglo v roki prestavljati po porodni postelji in še cel naslednji dan po porodnišnici. Brrrr! No, babice so nad to iglo že obupale, ko prišel zraven tudi mož. Zelo zelo sem mu hvaležna za njegovo nežno bližino, za dotike in božanje. Masiral me je po križu in hvaležna sem mu, ker me ni nič spraševal, kaj in kako bi rada – v tistem trenutku se ne bi mogla ničesar odločiti. Čutila sem njegove nežne roke, njegov vonj in njegovo bližino in plavala v morju radosti, miru in varnosti. Mislim, da se nisem odzivala, ker sem bila kot v transu. Prav hecno, kot da spodnji del ne bil moj, z zgornjim pa sem bila nekje v višavah. Babica mi je zelo pomagala – že prej me je vprašala, če imam kakšne posebne želje in ko sem rekla, da bi čim bolj naravno rodila, je to sprejela kot čisto samoumevno. Varovala mi je presredek, da ga ne bi bilo treba rezati, me hvalila ali spodbujala, kakor je kazalo. Nekoliko me je samo zaskrbelo, ker tik pred koncem nisem čutila, kdaj moram potiskati, ampak ker je babica rekla, da mučim sebe in otroka, če ne potiskam, sem naredila nekaj na pamet, močno pritisnila, pa še enkrat, čutila pekočo bolečino, ker sem se raztrgala – in otrok je bil zunaj. Ob 4.04.
Hvaležna sem za tako lep porod – in če prav premislim, tudi tisti strahovi niso bili tako odveč. Zaradi njih sem preštudirala več medicine kot kdajkoli prej in se začela zavedati svojih želja. Spoznala sem različne prakse poroda in uspela udejaniti tisto, kar bi morala prakticirati vsak dan: prepustiti se Njegovi previdnosti.
10 razlagov, zakaj so spletna predavanja idealna ravno za mamiceRead more...
GOSTJA NA ŠTAJERSKEM VALU Pomembno je ohranjati otočke jasnine https://www.stajerskival.si/sl/news/radijsko-srecanje-ana-pavec.html GOSTJA NA PODCASTU DAROVI MATERINSTVA…
1. Ali veš, da sem se nekoč predstavila kot: "Sem Ana, literarna agentka :)" Da,…
Nezaslišano! Pozabiti, da si mama?! Zadnjič se mi je v spontani objavi na socialnem omrežju…
Končno je tukaj spletno predavanje o večni dilemi usklajevanja dela in dóma! Pritisnila sem na…
Večkrat so me že vprašali, kdaj mi uspe prebrati toliko knjig. Iz vprašanja sem tudi…