Že po rojstvu četrtega otroka sem se odločila, da napišem knjigo o prehodu v materinstvo. Proces se je, kako naj rečem, zavlekel. Vmes sem se lotila še marsikaterega drugega projekta, rodila dva otroka, prevedla nekaj knjig, in nenazadnje doživela leto 2020 z vsemi njegovimi nadlogami.
Odločila sem se, da si poiščem podporo in pomoč pri pisanju (predvsem strukturno, da mi nekdo pomaga skozi zunanji proces pisanja, ne toliko čez vsebinski) ter da sklenem nekakšno javno zavezo o pisanju, saj je v tem času takšen podvig še posebej zahteven.
Zveste bralke veste, da sem v teh letih spisala že marsikaj, le bolj razdrobljeno je. Morda je takšno tudi dandanašnje materinsko življenje? Kljub temu si srčno želim, da bi bila knjiga celovita, povezana, da ne bi bila sestavljena iz več kratkih zapisov, ampak bi imela rep in glavo, nekakšen pripovedni lok, da bi temeljito spregovorila o nekaterih ponavljajočih se temah, ki se nas dotikajo.
Ko sem po rojstvu prvega otroka diplomirala (iz prevajalstva), sem si kar nekajkrat rekla, da sem blazno vesela, da se večino diplome spisala že v nosečnosti. Popravkov se mi pač ni zdelo tako težko vnašati kot to, da skozi več nepovezanih zapisov potegnem rdečo nit, da je nastalo celovito delo. Nekako slutila sem bila, da po rojstvu otroka ne bom imela več daljših obdobjih, ko bi se lahko nemoteno osredotočila na pisanje daljšega besedila. Hja, to mi zdaj bolj malo pomaga.
Prav tako mi bolj malo pomagajo moje izkušnje iz prevajanja – če primerjam prevajanje in pisanje, bi rekla, da je prvo bolj obrtniške narave (ne glede na to, da je treba večkrat uporabiti ustvarjalno žilico, si besedilo lažje razdelim na merljive enote, skozi katere se potem zlagoma pregrizem), medtem ko je drugo ustvarjalni proces, ne nujno linearen. Lotila sem se že kar nekaj poskusov in se ustavila ravno v trenutku, kjer sem kasneje, ko sem spet utegnila, zelo težko nadaljevala.
Vseeno sem precej trmasta in trdno odločena, da mi bo uspelo. Nič hudega, če proces zdaj traja že nekaj let. Morda pa se mu bo poznala ta kilometrina in bo skupaj z mano pridobil na modrosti.
Del javne zaveze, ki sem si jo zadala, so naslednje naloge:
Septembra sem imela tudi spletni seminar o pisanju Naj tvoje pero ne obmiruje, ki si ga lahko ogledate tukaj.
Če želite slediti mojemu podvigu, se v zgornjem okvirčku prijavite na novičke. Prav tako mi lahko pišete 🙂
Spodnji graf prikazuje moj napredek. Polni “kvadratki” ponazarjajo že opravljene stopnje, nepobarvani pa tisto, kar me še čaka.
Hvala, da me podpirate.
10 razlagov, zakaj so spletna predavanja idealna ravno za mamiceRead more...
GOSTJA NA ŠTAJERSKEM VALU Pomembno je ohranjati otočke jasnine https://www.stajerskival.si/sl/news/radijsko-srecanje-ana-pavec.html GOSTJA NA PODCASTU DAROVI MATERINSTVA…
1. Ali veš, da sem se nekoč predstavila kot: "Sem Ana, literarna agentka :)" Da,…
Nezaslišano! Pozabiti, da si mama?! Zadnjič se mi je v spontani objavi na socialnem omrežju…
Končno je tukaj spletno predavanje o večni dilemi usklajevanja dela in dóma! Pritisnila sem na…
Večkrat so me že vprašali, kdaj mi uspe prebrati toliko knjig. Iz vprašanja sem tudi…