Dan mi je padel v vodo

Noč pokaže svoje zobe – otroka zakuha vročina; drugi prepogosto obiskuje straniščno školjko, tretji se še ne zbudi, ko ga kliče narava, četrti ima šolsko obveznost, ki zjutraj vključuje mojo pomoč …

Tisto, kar imam na koledarju jaz, zanima le mene. Sporočiti moram svojo odsotnost ali pa ugotoviti, kaj od zadanega je nujno, kdaj pa bom naredila tisto, kar moram preložiti, saj je družina prva.

Nekaj časa sem “nasajena”, ne, tole nenačrtovano čiščenje kopalnice mi ni prav nič všeč. Tudi podvojeno pranje rjuh ne, da ne govorim o hrupu in igračah, ki naselijo dom v času, ko so običajno lepo pospravljeni in jaz mirna.

Nekako do poldneva ugotovim, da se da tudi v takem dnevu iti na sprehod, vsaj preleteti revijo, ki je prispela v poštni nabiralnik, predvsem pa ohraniti nasmešek na obrazu.

Znam plavati.