Pretekli vikend je obiskal Slovenijo svetovno znani porodničar, raziskovalec in avtor številnih knjig o porodu, Michel Odent. Tri dni je predaval na Zdravstveni fakulteti v Ljubljani, v petek za strokovno javnost, v soboto in nedeljo pa za laike. Udeležila sem se njegovih predavanj zadnja dva dni z naslovom: Znanstveni kontekst poroda v letu 2016. Zanimivo, v publiki smo sedele večinoma ženske, le na tem ali onem delu predavanja sta se nam pridružila dva moška. Michel Odent je za uvod duhovito komentiral, da znanstveni kontekst očitno zanima le ženske, moški pa verjetno intuitivno iščejo rešitve kje drugje :).
Še vedno sem bila močno pod vtisom njegovega zadnjega predavanja, ki je bilo organizirano v bližini Slovenije, v Zagrebu februarja 2010. Takrat je prišel “s svojo najljubšo doulo iz Londona”, Lilliano Lammers in imel “information session”, torej informativno srečanje za doule, njegovo verzijo izobraževanja za doule, saj verjame, da dul ni mogoče “natrenirati”, možno je le informirati ženske, ki imajo svoje bogate življenjske izkušnje in notranjo sposobnost, biti ob ženski, ki rojeva in ji omogočiti čim lažji porod.
To, namreč odkriti in udejanjiti okoliščine, v katerih bi ženska lahko čim lažje rodila, se zdi, da je njegova najmočnejša vizija. A kot je sam izjavil za časopis Delo (prispevek najdemo v torkovi izdaji, 15. 3. 2016, na strani 28), je to utopija, saj je porod oziroma okoliščine, v katerih se odvije, tako zelo kulturno pogojevan.
Razložil je več primerov nasprotja med znanstvenimi odkritji, ki so nam danes na voljo, in med praksami, ki prevladujejo pri porodu, ker so del naše kulture in tradicije. Na primer, v nebo vpijoče dejstvo je, da pred petdesetimi leti navidezno nihče ni vedel, da bi bilo treba novorojenčka takoj po rojstvu položiti v materino naročje. Ta življenjsko pomemben stik tradicionalno prekinjamo v vseh zgodovinskih obdobjih in v vseh kulturah sveta. Po njegovem mnenju je najpomembnejše znanstveno odkritje 2. polovice 20. stoletja, da novorojenček potrebuje svojo mamo. A čeprav so koristi tega stika temeljito raziskane v več znanstvenih vedah, največkrat je omenil mikrobiologijo, to ne prodre do zavesti porodnih delavcev oziroma v prakso v porodnih sobah.
Tretje nasprotje med znanstvenimi dognanji in kulturnim vedenjem se nanaša na stres. V vsakdanjem življenju se vsi želimo stresu izogniti, ga zmanjšati ali pa vsaj omiliti njegove učinke. Medtem ko znanstveniki danes odkrivajo negativne posledice pomanjkanja stresa v ključnem obdobju človekovega življenja – v času rojstva. Hormoni stresa (adrenalina in noradrenalina), ki se sproščajo med popadki med fiziološkim porodom, so namreč ključni za razvoj novorojenčkovih pljuč in še nekatere druge funkcije.
Četrto nasprotje pa izvira iz nerazumevanja porodnega procesa kot samodejne, nehotene telesne funkcije, ki se odvija pod vplivom starejših možganskih struktur, to je tistih, ki si jih delimo z drugimi sesalci, in ne pod vplivom dela možganov, ki ga imenujemo neokorteks, na katerega smo ljudje ponosni, saj je značilen samo za nas, in nam omogoča razmišljanje, načrtovanje, jezikovno sporazumevanje in druge, v vsakdanjem življenju tako dragocene veščine. Pri porodu je neokorteks ovira in ne prednost, saj njegovo delovanje zavira porodni proces.
Michel Odent je poudaril, da tukaj delamo napako tako medicinski strokovnjaki kot “aktivisti za naravni porod”, saj menimo, da je porod mogoče voditi, pospeševati, z njim upravljati, mu pomagati, ga podpirati itd. Vse to je izrazoslovje, ki nam sporoča, da je pri porodu potrebna neka zunanja oseba, strokovnjak, ki bo porodnico usmerjal. Če je porod fiziološka funkcija, ki je ne moremo nadzorovati (kot na primer, ne moremo nadzorovati prebave), ga lahko samo zaščitimo in varujemo pred motnjami. Podal je slikovit primer, kako bi se naša prebava sunkovito ustavila ali vsaj močno upočasnila, če bi nenadoma v sobo vstopil terorist z orožjem v rokah. Tako se tudi porod ustavi ali vsaj upočasni, če porodnico nenehno motimo s svojimi posegi.
Porod najbolj motijo dejavniki, ki aktivirajo neokorteks in onemogočajo porodnici, da bi bila v svojem “porodnem svetu”:
Razložil je, kako je bil na primer narobe razumljen, ko je v znanstveni reviji Lancet pred tridesetimi leti objavil članek o porodu v vodi. Glavni namen članka je bilo povedati, kako lahko z porodnim bazenom učinkovito blažimo bolečino v prvi porodni dobi in tako prekinemo začaran krog bolečine in trpljenja. Ker voda sproža sproščanje endorfinov, se porodnica bolje počuti, se sprosti in tako spet lažje rojeva. Pri rabi porodnega bazena se jim je občasno nenamenoma pripetilo, da se je otrok rodil v vodo. To je omenil v članku s poudarkom, da to ni nič hudega in ni razlog za paniko. Ker je bila publikacija, kjer je članek objavil, resna znanstvena revija, je moral navesti tudi kakšno predvidevanje o tem, zakaj bi bil nek postopek lahko tvegan. Takrat so bili znani drugi primeri embolizma, zelo nevarnega stanja pri materi po porodu: ko se lahko v krvni obtok skozi maternico po porodu posteljice, ko je rana sveže odprta, vrine nek tujek – bodisi zračni mehurček, plodovnica ali krvni strdek. V članku je navedel možnost vodnega embolizma, torej potencialnega tveganja, da bi se v krvnem obtoku matere znašel vodni mehurček. S to razlago je hotel ponazoriti, kako si ljudje iz znanstvenih člankov zapomnijo natanko tisto, kar si hočejo: zdelo se je, da so zagovorniki naravnega poroda prebrali le, da se otroci lahko rojevajo v vodo, medtem ko so medicinski strokovnjaki do današnjih dni ohranili distanco do poroda v vodi, saj je to preveč tvegano zaradi vodnega embolizma, pri čemer je treba povedati, da vse od objave članka do danes niso zabeležili niti enega pojava tega domnevno nevarnega stanja.
Zelo pomembno je torej, da ženska med porodom čim manj razmišlja. Poudaril je tudi, da je bolje, če že v nosečnosti ne bere preveč. Nosečnost, tako pravi, je bolj primeren čas za petje in gledanje v luno :). Malo za šalo in veliko zares je povedal, da pozna svetovno knjižno uspešnico, staro več tisočletij, kjer že prav na začetku lahko preberemo, da za žensko ni dobro, če preveč ve – da jé sadež z drevesa spoznanja. Neposredna posledica tega dejanja je namreč porod v bolečinah. V tej isti knjigi, malo bolj proti koncu, pa je opisano življenje nekega legendarnega moža, katerega poslanstvo na tem svetu je bilo širiti ljubezen. Posebnost te biografije je, da opisuje tudi njegovo rojstvo. Njegova mati nam je pokazala strategijo za lahek porod: rodila je v preprostem, bakteriološko bogatem okolju, obkrožena s samimi sesalci. Verjetno je rodila na vseh štirih in imela vso potrebno zasebnost. Ni se počutila opazovano. Po rojstvu otroka ni bilo nikogar, ki bi jo ločil od novorojenčka in lahko se mu je nemoteno zazrla v oči in opazovala to najčudovitejše bitje na svetu. Ali je kaj čudnega, da je bil ta mož, rojen na takšen način, promotor ljubezni?
Michel Odent zagrizeno opozarja, kako lahkomiselni smo pri poseganju v porod z nadomeščanjem naravnih hormonov z umetnimi. Umetni oksitocin (oksitocin imenujemo tudi hormon ljubezni) pri materi ne more vstopiti v možgane, saj jo pred tem varuje krvna možganska pregrada, medtem ko ta pri novorojenčku še ni razvita. Tako so otrokovi možgani v primeru umetnega sprožanja ali pospeševanja poroda izpostavljeni velikim količinam umetnega oksitocina, pri čemer je šokantno, da v vseh letih uporabe še vedno ne vemo ničesar o njegovih dolgoročnih učinkih.
10 razlagov, zakaj so spletna predavanja idealna ravno za mamiceRead more...
GOSTJA NA ŠTAJERSKEM VALU Pomembno je ohranjati otočke jasnine https://www.stajerskival.si/sl/news/radijsko-srecanje-ana-pavec.html GOSTJA NA PODCASTU DAROVI MATERINSTVA…
1. Ali veš, da sem se nekoč predstavila kot: "Sem Ana, literarna agentka :)" Da,…
Nezaslišano! Pozabiti, da si mama?! Zadnjič se mi je v spontani objavi na socialnem omrežju…
Končno je tukaj spletno predavanje o večni dilemi usklajevanja dela in dóma! Pritisnila sem na…
Večkrat so me že vprašali, kdaj mi uspe prebrati toliko knjig. Iz vprašanja sem tudi…
View Comments