Ugotavljam, da imam v sebi postavljene zelo visoke standarde.
Med drugim: vsak večer mirno, potrpežljivo in toplo prebrati pravljico za lahko noč.
Nič ni narobe z visoko postavljenim standardom in ciljem – približati otrokom branje, jim dati slišati svoj glas, jim dati vsebine, s katerimi lahko zaključijo dan in ki jih zazibljejo v spanje, biti z njimi, ko se poslavljajo od dneva.
Zelo narobe pa je, če zraven bentim, oblastno kontroliram njihovo vedenje in odhajam iz sobe, da bi se pomirila.
Ne bi bilo bolje, da bi priznala, da se mi kdaj tudi ne da?
Kaj ko bi moji standardi izražali resnično najvišjo vrednoto – ne knjigo za vsako ceno, temveč stik s seboj ob koncu dneva in spoštovanje utrujenosti?
3 komentarji on Visoki standardi
Dodaj odgovor za katja Prekliči odgovor
This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.
Ana, tole mi je zelo všeč. Povejmo si, da nismo super mame in nam/mi bo lažje. Tudi jaz bentim, med molitvijo, ko otroci ne molijo tako, kot bi jaz hotela. Včasih. Včasih pa ne. Ni vedno isto. Dinamika. Naj bo. A sem jaz vedno ista?
Hvala, Tina 🙂
Ja, to je eno, da včasih enostavno ne zmorem ali da bi raje brala svojo knjigo v miru… Včasih pa ta zoprni urnik, ko veš da bo treba zjutraj zgodaj vstat in bodo še vsi matasti, pa hitiš, da bi imeli dovolj spanja… Najbolj sem si kot mama oddahnila, ko je taprvi nekje pri 5ih eltih zvečer zaspal sam (med tem ko je čakal da se mlajša sestrica uredi in bo zgodba…) Ali pa ko sem dojela da ni vsem otrokom do branja/poslušanja…prvorojencu vsekakor zelo, mu veliko pomeni in tudi razume zgodbe, sledi… med tem ko drugorojenka vse dojema “po svoje”, zgodbi z dolgimi stavki sploh ne sledi in je zraven samo zato, ker hoče v vsem posnemati starejšega brata…
Večeri so velikokrat bolj podobni bojišču kot pa mirnemu uspavanju, žal… Potem pa spoznaš, da gledanje na uro nič ne pomaga in priganjaje tudi ne… Vse zahteva svoj čas, če želiš, da v miru zaspijo in tudi mirno spijo.