Pred očmi se mi nariše podoba iz filma Gladiator – v končnem prizoru, ko se Russell Crowe zadnjič spopade, ker ve, kam gre … Ne boji se več svoje ranljivosti, ki jo Brene Brown definira kot negotovost, tveganje in čustveno izpostavljenost. Namesto da varno sedimo na tribuni, obsojamo in svetujemo, si moramo upati, da se pokažemo v resnični luči. A borimo se s težavo: “Rad bi izkusil tvojo ranljivost, a sam nočem biti ranljiv.”
“Ni kritik tisti, ki šteje; ne mož, ki s prstom kaže na močnejšega, kako pade, ali kako bi lahko nekdo opravil bolje.
Zasluge pripadajo tistemu, ki je dejansko v areni, čigar obraz je zamazan s prahom in s potom in krvjo; ki se hrabro bori; ki se moti, ki znova in znova doživi neuspeh,
kajti ni truda brez zmot in porazov; toda tisti, ki dejansko poskuša nekaj opraviti; ki pozna veliko navdušenje, veliko poslanstvo; ki se posveča vredni stvari;
ki na koncu najbolje pozna zmago velikega dosežka, in ki v najslabšem primeru, če ne uspe, pade, medtem ko si je veliko upal …”
Seveda ranljivost ni nekaj, kar bi živeli z lahkoto – to nam brani sram. Podpihuje ga družba, v kateri verjamemo v “nikoli dovolj”. To ponazarja citat v knjigi Lynne Twist:
“Zame in za mnoge od nas je prva misel dneva: “Nisem se dovolj naspala.” Sledi ji: “Nimam dovolj časa.” Naj bo to res ali ne, misel ne dovolj se nam zgodi samodejno, preden vanjo sploh podvomimo ali jo proučimo. Večino svojih ur in dnevov poslušamo, razlagamo, se pritožujemo ali skrbimo o tem, česar nimamo dovolj … Preden se sploh zravnamo v postelji, preden se naša stopala dotaknejo tal, smo že nezadostni, smo že zadaj, že izgubljamo, že nam nekaj manjka. In do trenutka, ko se zvečer odpravimo spat, naše misli divje žebrajo litanije o tem, česar nismo dobili in opravili tisti dan. Zaspimo obremenjeni s temi mislimi in se zbudimo v pomanjkanje… To notranje stanje pomanjkanja, ta naravnanost do pomanjkanja leži v osrčju naše nevoščljivosti, našega pohlepa, naših predsodkov in naših sporov z življenjem …”
Presenetila me je misel, da nasprotje pomanjkanja ni obilje, ampak dovolj. Sem dovolj dobra, dovolj sem naredila, dovolj imam.
Avtorica razloži razlike med osramočenostjo, krivdo, ponižanjem in sramom.
Krivda = storil sem nekaj slabega.
Sram = slab sem.
To je izredno intenzivno boleče čustvo ali izkušnja, v kateri verjamemo, da je z nami nekaj narobe in zato nismo vredni ljubezni in pripadnosti.
Ljudje verjamejo, da so si zaslužili, da jih je sram, medtem ko za ponižanje vedo, da si ga niso zaslužili. Osramočenost je najmanj škodljivo od štirih čustev. Običajno je prehodno in hitro mine, na koncu je lahko celo smešno. Kadar storimo nekaj, ob čemer nam je nerodno, se ne počutimo sami.
Brene Brown je v svojih raziskavah odkrila, da prav vsi ljudje občutimo sram. To je univerzalno in najbolj primitivno človeško čustvo. Edini ljudje, ki ne izkušajo srama, trpijo za pomanjkanjem sočutja in povezanosti z drugimi ljudmi. Izbira je jasna: ali izkušamo sram ali pa smo sociopati (in to je tudi edini primer, ko se sram zdi dobra možnost). Vse nas je strah govoriti o sramu. Manj ko govorimo o sramu, več nadzora ima nad našim življenjem. Sram izkušamo v naslednjih dvanajstih sferah življenja:
Avtorica knjige me je najbolj pritegnila s svojim mnenjem o tem, kaj mame povzročamo druga drugi z neprestanim primerjanjem. Materinstvo je takoj za videzom na drugem mestu med povzročitelji sramu pri ženskah. In kaj je najbolj presenetljivo? Da nam sploh ni treba biti mame, da bi izkusile sram! Ženske morajo neprestano odgovarjati na vprašanja, zakaj še niso poročene ali zakaj še nimajo otrok, če so že poročene. Ko so enkrat poročene in imajo otroka, jih sprašujejo, zakaj še nimajo drugega otroka. Ali so vaši otroci rojeni preveč narazen? “Kaj sta pa mislila?” Preblizu? “Zakaj? To je tako nepravično do otrok!” Če delate izven doma, takoj sledi vprašanje: “Kaj pa otroci?” Če ne delate, je prvo vprašanje: “Kakšen zgled pa daješ svoji hčeri?”
Največja stiska žensk pa je, da se pričakuje, da bomo popolne, vendar nam ni dovoljeno, da bi pokazale, da se za to trudimo. Zaželeno je le, da se to nekako uresniči. Vse bi se moralo zgoditi brez truda. Biti moramo naravne lepotice, naravne matere, naravne voditeljice, naravno dobri starši, in pripadati moramo k naravno čudovitim družinam. Pomislite samo, koliko denarja se vrti okrog produktov, ki obljubljajo “naravni videz“.
Brownova meni, da moramo razviti odpornosti proti sramu (“shame resilience”), kar v šali poimenuje “umetnost obrambe proti mračnim silam” oziroma” trening za nindža bojevnike proti gremlinom” – notranjim kritikom.
Odpornost proti sramu sestavljajo štirje elementi:
V knjigi so obdelani glavni obrambni mehanizmi proti sramu ter predlagane alternative, ki nas spodbujajo k ranljivosti in zato bolj polnemu življenju.
Koristni citat za premagovanje strahu pred kritiko:
Ko nam postane vseeno, kaj ljudje mislijo, izgubimo sposobnost za povezovanje. Ko nas začne določati, kaj ljudje mislijo, izgubimo voljo do tega, da bi bili ranljivi. Če se požvižgamo na vse kritike, izgubljamo pomembne povratne informacije, a če se nastavljamo sovražnosti, se naš duh zlomi. To je hoja po vrvi, odpornost proti sramu je naša palica za ravnovesje, varnostna mreža pa sta oseba ali dve v našem življenju, ki nam pomagata preverjati realnost kritičnosti in cinizma.
Dragocenost knjige so anekdote iz osebnega življenja, ki jih Brene rahločutno vpleta med razlage. Nagovorili so me njeni pripetljaji s hčerko, ko sta se druga od druge učili ranljivosti. Hči je svoje učiteljice v šoli mimogrede poučila, kaj pomeni biti odporen proti sramu: ko je nekega dne ustvarjala nered, jo je učiteljica okarala, da je vsa umazana. Zravnala se je in se odločno uprla: “Morda ustvarjam umazanijo, a nisem umazana!”
Brene pravi, da se je naučila, da ljudje, ki jo ljubijo, od katerih je odvisna, nikoli niso kritiki, ki bi s prstom kazali nanjo, ko pade ali se spotakne. Sploh niso na tribuni, ampak z njo v areni, v boju zanjo in z njo.
Brene Brown za piko na i podeli
Manifesto iskrenih staršev
Od vsega najbolj želim, da veš, da si ljubljen in ljubezni vreden.
To boš spoznal iz mojih besed in dejanj – lekcij ljubezni se učiš iz tega, kako ravnam s tabo in kako ravnam s seboj.
Želim, da se povezuješ s svetom z občutkom lastne vrednosti.
Spoznal boš, da si vreden ljubezni, pripadnosti in veselja vsakič, ko boš videl mene, kako sem sočutna do sebe in kako sprejemam svoje lastne pomanjkljivosti.
V naši družini se bomo vadili v pogumu, tako da se bomo izpostavili, se pokazali in cenili ranljivost. Delili bomo svoje zgodbe stiske in moči. V našem domu bo vedno prostor za oboje.
Naučila te bova sočutja tako, da bova najprej sama sočutna do sebe, potem drug z drugim. Postavljala in spoštovala bova meje; cenila bova trdo delo, upanje in vztrajnost. Počitek in igra bosta družinski vrednoti in družinski praksi.
Odgovornosti in spoštovanja se boš naučil tako, da boš gledal mene, kako delam napake in jih popravljam in ko boš videl, kako prosim za to, kar potrebujem in kako govorim o tem, kar čutim.
Želim, da poznaš veselje, da se bova lahko skupaj vadila v hvaležnosti.
Želim, da čutiš veselje, da se bova lahko skupaj učila, kako biti ranljiva.
Kadar bosta na obisku negotovost in pomanjkanje, boš lahko črpal iz duha, ki je del našega vsakdanjega življenja.
Skupaj bomo jokali in se srečevali s strahovi in žalovanjem. Želela bom odvzeti tvojo bolečino, a bom namesto tega sedela ob tebi in te učila, kako jo začutiš.
Smejali se bomo in peli in plesali in ustvarjali. Vedno si bomo dovolili biti takšni, kot smo, ko bomo drug z drugim. Ne glede na vse boš vedno spadal k nam.
Ko začenjaš svoje iskreno potovanje, je največje darilo, ki ti ga lahko dam, da živim in ljubim z vsem srcem in da si veliko upam.
Ničesar te ne bom popolno naučila, ti pokazala, niti te ne bom popolno ljubila, vendar ti bom dovolila, da me boš videl in vedno mi bo svet dar, da lahko vidim tebe. Da te lahko resnično, globoko vidim.
10 razlagov, zakaj so spletna predavanja idealna ravno za mamiceRead more...
GOSTJA NA ŠTAJERSKEM VALU Pomembno je ohranjati otočke jasnine https://www.stajerskival.si/sl/news/radijsko-srecanje-ana-pavec.html GOSTJA NA PODCASTU DAROVI MATERINSTVA…
1. Ali veš, da sem se nekoč predstavila kot: "Sem Ana, literarna agentka :)" Da,…
Nezaslišano! Pozabiti, da si mama?! Zadnjič se mi je v spontani objavi na socialnem omrežju…
Končno je tukaj spletno predavanje o večni dilemi usklajevanja dela in dóma! Pritisnila sem na…
Večkrat so me že vprašali, kdaj mi uspe prebrati toliko knjig. Iz vprašanja sem tudi…
View Comments
Ana, hvala ti. :) Že celo popoldne jo poslušam in res je prišla čisto ob pravem času. :) Objem, Tadeja
Tudi mene je zadela njena direktnost... se priporočam za knjigo...
Pa v bistvu sem vska dan bolj hvaležna, d aživim v času, ki ej deležen takih pomebnih odstiranj... ne vem kako bi živela v svteu, kjer ni drugega izhoda kot "potrpi"...
Ana, super, da si tole prevedla in napisala! Tudi meni se zdi čudno, da pri nas še nismo slišali kaj o njej - ali pa tudi ni čudno - glede na to, da je pri nas kultura sramu še vedno zelo prisotna.
Kaj bi bilo treba narediti, da bi knjigo v celoti prevedli in izdali tudi pri nas?
Pozanimala sem se za avtorske pravice pri ameriški založbi. Knjigo bi z veseljem prevajala, vendar se je izkazalo, da je že v pripravi za slovensko izdajo pri založbi Cangura naslednje leto. Se veselim!