Kako pogum, da smo ranljivi, spremeni način, kako živimo, ljubimo, vzgajamo in vodimo? Temu vprašanju je Brene Brown namenila 12 let raziskovanja. Čudim se, da je njeno delo v Sloveniji še tako nepoznano, saj ima zares prodorne misli. Za uvod si lahko ogledate njen nastop v oddaji Oprah in njena dva govora v okviru dogodkov TED. Branje njene zadnje knjige Daring Greatly pa ima posebej v tem obdobju močan vpliv name. Z vami podeljujem nekaj izsekov.

Rdeča nit knjige

Pred očmi se mi nariše podoba iz filma Gladiator – v končnem prizoru, ko se Russell Crowe zadnjič spopade, ker ve, kam gre … Ne boji se več svoje ranljivosti, ki jo Brene Brown definira kot negotovost, tveganje in čustveno izpostavljenost. Namesto da varno sedimo na tribuni, obsojamo in svetujemo, si moramo upati, da se pokažemo v resnični luči.  A borimo se s težavo: “Rad bi izkusil tvojo ranljivost, a sam nočem biti ranljiv.”

Knjigo je navdihnil citat Theodorja Roosevelta:

“Ni kritik tisti, ki šteje; ne mož, ki s prstom kaže na močnejšega, kako pade, ali kako bi lahko nekdo opravil bolje.

Zasluge pripadajo tistemu, ki je dejansko v areni, čigar obraz je zamazan s prahom in s potom in krvjo; ki se hrabro bori; ki se moti, ki znova in znova doživi neuspeh,

kajti ni truda brez zmot in porazov; toda tisti, ki dejansko poskuša nekaj opraviti; ki pozna veliko navdušenje, veliko poslanstvo; ki se posveča vredni stvari;

ki na koncu najbolje pozna zmago velikega dosežka, in ki v najslabšem primeru, če ne uspe, pade, medtem ko si je veliko upal …”

Družba pomanjkanja

Seveda ranljivost ni nekaj, kar bi živeli z lahkoto – to nam brani sram. Podpihuje ga družba, v kateri verjamemo v “nikoli dovolj”. To ponazarja citat v knjigi Lynne Twist:

“Zame in za mnoge od nas je prva misel dneva: “Nisem se dovolj naspala.” Sledi ji: “Nimam dovolj časa.” Naj bo to res ali ne, misel ne dovolj  se nam zgodi samodejno, preden vanjo sploh podvomimo ali jo proučimo. Večino svojih ur in dnevov poslušamo, razlagamo, se pritožujemo ali skrbimo o tem, česar nimamo dovolj … Preden se sploh zravnamo v postelji, preden se naša stopala dotaknejo tal, smo že nezadostni, smo že zadaj, že izgubljamo, že nam nekaj manjka. In do trenutka, ko se zvečer odpravimo spat, naše misli divje žebrajo litanije o tem, česar nismo dobili in opravili tisti dan. Zaspimo obremenjeni s temi mislimi in se zbudimo v pomanjkanje… To notranje stanje pomanjkanja, ta naravnanost do pomanjkanja leži v osrčju naše nevoščljivosti, našega pohlepa, naših predsodkov in naših sporov z življenjem …”

images (7)Kulturo pomanjkanja v družini, šoli, skupnosti, na delovnem mestu po mnenju Brownove definirajo tri komponente:

  1. sram (Ali se za upravljanje ljudi uporablja strah pred osmešenostjo in ponižanjem? Je občutenje lastne vrednosti povezano z dosežki, produktivnostjo, ubogljivostjo? Ali je kazanje s prstom in iskanje krivca norma? Ali prevladujejo poniževanje in zmerjanje? Ali občutimo težavo favoriziranja in perfekcionizma?)
  2. primerjanje (zdrava tekmovalnost je lahko koristna, vendar ali obstaja stalno odkrito ali skrito primerjanje in ocenjevanje? Ali je ustvarjalnost zadušena? Ali se morajo ljudje držati ozkih standardov, namesto da bi bili priznani zaradi svojih edinstvenih darov in prispevkov? Ali obstaja idealni način, ki se uporablja kot merilo za vrednotenje vseh ostalih?)
  3. brezbrižnost (Ali je ljudi strah prevzemati tveganje in poskušati nove reči? Ali je lažje ostati tiho kot podeliti zgodbo, izkušnjo ali idejo? Ali se zdi, da nihče v resnici ni pozoren ali da nihče ne posluša? Ali vsi trpijo, ker niso videni in slišani?)

Presenetila me je misel, da nasprotje pomanjkanja ni obilje, ampak dovolj. Sem dovolj dobra, dovolj sem naredila, dovolj imam.

Kultura sramu

Avtorica razloži razlike med osramočenostjo, krivdo, ponižanjem in sramom.

Krivda = storil sem nekaj slabega.

Sram = slab sem.

To je izredno intenzivno boleče čustvo ali izkušnja, v kateri verjamemo, da je z nami nekaj narobe in zato nismo vredni ljubezni in pripadnosti.

Ljudje verjamejo, da so si zaslužili, da jih je sram, medtem ko za ponižanje vedo, da si ga niso zaslužili. Osramočenost je najmanj škodljivo od štirih čustev. Običajno je prehodno in hitro mine, na koncu je lahko celo smešno. Kadar storimo nekaj, ob čemer nam je nerodno, se ne počutimo sami.

Brene Brown je v svojih raziskavah odkrila, da prav vsi ljudje občutimo sram. To je univerzalno in najbolj primitivno človeško čustvo. Edini ljudje, ki ne izkušajo srama, trpijo za pomanjkanjem sočutja in povezanosti z drugimi ljudmi. Izbira je jasna: ali izkušamo sram ali pa smo sociopati (in to je tudi edini primer, ko se sram zdi dobra možnost). Vse nas je strah govoriti o sramu. Manj ko govorimo o sramu, več nadzora ima nad našim življenjem. Sram izkušamo v naslednjih dvanajstih sferah življenja:

  • videz in telesna samopodoba
  • delo in denar
  • materinstvo/očetovstvo
  • družina
  • starševstvo
  • duševno in fizično zdravje
  • odvisnost
  • spolnost
  • staranje
  • religija
  • preživetje travme
  • stereotipi in nalepke

Ženske in sram

Avtorica knjige me je najbolj pritegnila s svojim mnenjem o tem, kaj mame povzročamo druga drugi z neprestanim primerjanjem. Materinstvo je takoj za videzom na drugem mestu med povzročitelji sramu pri ženskah. In kaj je najbolj presenetljivo? Da nam sploh ni treba biti mame, da bi izkusile sram! Ženske morajo neprestano odgovarjati na vprašanja, zakaj še niso poročene ali zakaj še nimajo otrok, če so že poročene. Ko so enkrat poročene in imajo otroka, jih sprašujejo, zakaj še nimajo drugega otroka. Ali so vaši otroci rojeni preveč narazen? “Kaj sta pa mislila?” Preblizu? “Zakaj? To je tako nepravično do otrok!” Če delate izven doma, takoj sledi vprašanje: “Kaj pa otroci?” Če ne delate, je prvo vprašanje: “Kakšen zgled pa daješ svoji hčeri?”

Največja stiska žensk pa je, da se pričakuje, da bomo popolne, vendar nam ni dovoljeno, da bi pokazale, da se za to trudimo. Zaželeno je le, da se to nekako uresniči. Vse bi se moralo zgoditi brez truda. Biti moramo naravne lepotice, naravne matere, naravne voditeljice, naravno dobri starši, in pripadati moramo k naravno čudovitim družinam. Pomislite samo, koliko denarja se vrti okrog produktov, ki obljubljajo “naravni videz“.

Odpornost proti sramu

Brownova meni, da moramo razviti odpornosti proti sramu (“shame resilience”), kar v šali poimenuje “umetnost obrambe proti mračnim silam”  oziroma” trening za nindža bojevnike proti gremlinom” – notranjim kritikom.

Odpornost proti sramu sestavljajo štirje elementi:

  1. prepoznavanje sramu in razumevanje njegovih sprožilcev (ali prepoznamo, kdaj sram grabi naše telo, kaj nam sporoča in kakšna pričakovanja nam vzbuja?)
  2. vaja v kritičnem zavedanju (Ali so sporočila in pričakovanja, ki nam jih vzbuja sram, v skladu z resničnostjo? Uresničljiva? Jih želimo upoštevati ali nam jih nalagajo drugi?)
  3. iskanje podpore (ali imamo svojo zgodbo? Smo jo podelili z drugimi?) Ne moremo izkusiti sočutja, če se ne povezujemo.
  4. pogovor o sramu (ali govorimo z nekom, kako se počutimo in kaj potrebujemo, ko občutimo sram?)

V knjigi so obdelani glavni obrambni mehanizmi proti sramu ter predlagane alternative, ki nas spodbujajo k ranljivosti in zato bolj polnemu življenju.

  • oklep: strah pred veseljem; pogumna alternativa: vaja v hvaležnosti
  • oklep: perfekcionizem; pogumna alternativa: ceniti lepoto pomanjkljivosti
  • oklep: omame; pogumna alternativa: postavljanje mej, iskanje pravega olajšanja; nega duhovnosti
  • oklep: zmagovalec ali žrtev; pogumna alternativa: redefinicija uspeha, ponovno doživljanje ranljivosti, iskanje podpore
  • oklep: razlivanje srca; pogumna alternativa: jasni nameni, postavljanje meja, nega povezanosti
  • oklep: razbij in zgrabi; pogumna alternativa: preverjanje namenov
  • oklep: brezglavo izogibanje; pogumna alternativa: prisotnost, pozornost, premik naprej
  • oklep: cinizem, kritičnost, hladna odmaknjenost, krutost; pogumna alternativa: hoja po vrvi, vaja v odpornosti proti sramu, stik z realnostjo

Koristni citat za premagovanje strahu pred kritiko:

Ko nam postane vseeno, kaj ljudje mislijo, izgubimo sposobnost za povezovanje. Ko nas začne določati, kaj ljudje mislijo, izgubimo voljo do tega, da bi bili ranljivi. Če se požvižgamo na vse kritike, izgubljamo pomembne povratne informacije, a če se nastavljamo sovražnosti, se naš duh zlomi. To je hoja po vrvi, odpornost proti sramu je naša palica za ravnovesje, varnostna mreža pa sta oseba ali dve v našem življenju, ki nam pomagata preverjati realnost kritičnosti in cinizma.

Osebne arene

Dragocenost knjige so anekdote iz osebnega življenja, ki jih Brene rahločutno vpleta med razlage. Nagovorili so me njeni pripetljaji s hčerko, ko sta se druga od druge učili ranljivosti. Hči je svoje učiteljice v šoli mimogrede poučila, kaj pomeni biti odporen proti sramu: ko je nekega dne ustvarjala nered, jo je učiteljica okarala, da je vsa umazana. Zravnala se je in se odločno uprla: “Morda ustvarjam umazanijo, a nisem umazana!”

Brene pravi, da se je naučila, da ljudje, ki jo ljubijo, od katerih je odvisna, nikoli niso kritiki, ki bi s prstom kazali nanjo, ko pade ali se spotakne. Sploh niso na tribuni, ampak z njo v areni, v boju zanjo in z njo.

Brene Brown za piko na i podeli

Manifesto iskrenih staršev

Od vsega najbolj želim, da veš, da si ljubljen in ljubezni vreden.

To boš spoznal iz mojih besed in dejanj – lekcij ljubezni se učiš iz tega, kako ravnam s tabo in kako ravnam s seboj.

Želim, da se povezuješ s svetom z občutkom lastne vrednosti.

Spoznal boš, da si vreden ljubezni, pripadnosti in veselja vsakič, ko boš videl mene, kako sem sočutna do sebe in kako sprejemam svoje lastne pomanjkljivosti.

V naši družini se bomo vadili v pogumu, tako da se bomo izpostavili, se pokazali in cenili ranljivost. Delili bomo svoje zgodbe stiske in moči. V našem domu bo vedno prostor za oboje.

Naučila te bova sočutja tako, da bova najprej sama sočutna do sebe, potem drug z drugim. Postavljala in spoštovala bova meje; cenila bova trdo delo, upanje in vztrajnost. Počitek in igra bosta družinski vrednoti in družinski praksi.

Odgovornosti in spoštovanja se boš naučil tako, da boš gledal mene, kako delam napake in jih popravljam in ko boš videl, kako prosim za to, kar potrebujem in kako govorim o tem, kar čutim.

Želim, da poznaš veselje, da se bova lahko skupaj vadila v hvaležnosti.

Želim, da čutiš veselje, da se bova lahko skupaj učila, kako biti ranljiva.

Kadar bosta na obisku negotovost in pomanjkanje, boš lahko črpal iz duha, ki je del našega vsakdanjega življenja.

Skupaj bomo jokali in se srečevali s strahovi in žalovanjem. Želela bom odvzeti tvojo bolečino, a bom namesto tega sedela ob tebi in te učila, kako jo začutiš.

Smejali se bomo in peli in plesali in ustvarjali. Vedno si bomo dovolili biti takšni, kot smo, ko bomo drug z drugim. Ne glede na vse boš vedno spadal k nam.

Ko začenjaš svoje iskreno potovanje, je največje darilo, ki ti ga lahko dam, da živim in ljubim z vsem srcem in da si veliko upam.

Ničesar te ne bom popolno naučila, ti pokazala, niti te ne bom popolno ljubila, vendar ti bom dovolila, da me boš videl in vedno mi bo svet dar, da lahko vidim tebe. Da te lahko resnično, globoko vidim.

5 komentarjev on Veliko si upam

  1. Tudi mene je zadela njena direktnost… se priporočam za knjigo…
    Pa v bistvu sem vska dan bolj hvaležna, d aživim v času, ki ej deležen takih pomebnih odstiranj… ne vem kako bi živela v svteu, kjer ni drugega izhoda kot “potrpi”…

  2. Ana, super, da si tole prevedla in napisala! Tudi meni se zdi čudno, da pri nas še nismo slišali kaj o njej – ali pa tudi ni čudno – glede na to, da je pri nas kultura sramu še vedno zelo prisotna.

  3. Pozanimala sem se za avtorske pravice pri ameriški založbi. Knjigo bi z veseljem prevajala, vendar se je izkazalo, da je že v pripravi za slovensko izdajo pri založbi Cangura naslednje leto. Se veselim!

Dodaj odgovor za Marjana Prekliči odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

This site uses Akismet to reduce spam. Learn how your comment data is processed.