… ali kako pakiranje ponazarja naš način prehajanja skozi različne življenjske mejnike

Odpravljanje na počitnice prebuja zelo mešane občutke. Po eni strani si zelo želimo drugam, v lepše kraje, stran od tegob vsakdana, imeti končno čas za družino, rešiti se delovnih obveznosti vsaj za nekaj dni. A premik na želeno destinacijo običajno vključuje tudi zapuščanje domače rutine, nekaterih vidikov udobja, dober premislek o kraju počitnic, napor povezovanja, še posebej, če smo si bili dolgo oddaljeni in odtujeni, hitenje z nujnimi opravili, ki morajo biti postorjeni pred odhodom …

Zakaj me to spominja na druge življenjske prehode? Kako je to povezano? Tudi ko se “odpravljamo” v novo obdobje življenja, moramo pustiti za seboj navajen stil življenja, opustiti nekatere navade, ločevati, kaj potrebujemo nujno s seboj, se odločati za dobro/boljše, zdržati stres prehoda (“pakiranje”), se pripraviti tako, da prej postorimo najbolj potrebno … In nato, vsaj začasno, naučiti se živeti tam, kamor smo prispeli. Drug z drugim, s tistim, kar imamo s seboj, s tistim, kar nam nudi okolje.

Enako velja za spremembe, za katere se sami odločimo. Presodili smo, da bi nam izredno koristilo, če bi izbrali drugačen način življenja. A preden prispemo na cilj, nas čaka veliko pakiranja, ločevanja, kaj potrebujemo in česa ne, prepoznavanja, kaj nam pomaga že zdaj in kako bi to lahko izkoristili, stres, ko so v spremembo v našem življenju nujno vključeni tudi naši bližnji.

Ko se bom v tem tednu odpravljala na dopust, bom razmišljala o tem, kako se v načinu odhajanja zrcali moj splošni življenjski vzorec prehajanja. Si znam olajšati napor? Se povezujem z ljudmi okrog sebe? Koliko mi pomeni red in ustaljenost? Koliko opreme potrebujem s seboj, da se počutim varno? Kakšen je moj način sporazumevanja z bližnjimi? Kako se pripravim na odhod? Koliko verjamem v smisel potovanja? Kako ohranjam optimističen pogled na svet, tudi ko gre vse narobe?

O sebi lahko zvem veliko, že preden prestopim prag domače hiše.